Po zelo strmem klancu nad 'požgano' Radovno sva namesto najljubšega odseka našla podrtijo brez primere. 'Neštevna' izruvana drevesa ležijo vsevprek, tudi potko so korenine marsikje enostavno iztrgale, tako da je bilo prebijanje izjemno mukotrpno; 'bogsigavedi', kdaj bodo potko spravili v red. Zgoraj na cesti je bila vožnja zahvaljujoč zagnanim bencinskim 'športnikom' po utrjenih kolesnicah prav zabavna, končala se je pa le par minut pred odcepom, ki levo navzgor vodi na vrh Jerebikovca. Brez kolesnic seveda ni kolesarjenja in na turo sva se zagnala povsem na pamet, saj sva glede na vse videno letos pozimi ugotavljala, da se resnično povsod najde vsaj en 'športnik', ki z avtom razdeviči zasneženo cesto. Na Mežakli seveda tudi zapornica ni bila prav nobena ovira; tudi domačini očitno radi 'športajo'. Spust po markirani potki z vrha Jerebikovca v Mojstrano je bil strahovito dober, posebno zgoraj po snegu, kjer se je dalo odpeljati praktično vse. Vse?