Po mrzlem uvodu nas je zgoraj grelo toplo sonce, zgazila nam je pa itak vse do vrha Pikica, ki je pač 'nikoli' ne zebe in je vedno uhajala naprej, ko smo si ostali nepretrgoma ogrevali premrle ude. Boštjan, Tomaž in Pikica so bili tokrat prvič na vrhu Martuljške Ponce, midva sva pa zgoraj že kar preveč domača in sva ugotavljala, da je povsem možno, da 'normalni žleb/kamin' sploh ni prav nič 'normalen'; namreč levo od tega žlebu je še en, ki je bil skoraj zalit, pa snega ni ravno v izobilju. Gor smo čez zadnji prag prišli po polički desno iz normalnega žlebu, navzdol je šla pa polovica po zraku, ostanek pa po 'levem žlebu'. Luštno je bilo...