Letos nama Široka peč nekako ni bila usojena, tudi drugič se je izmaknila, le da naju za spremembo od poletja tokrat ni 'razbila'. Takoj z Dovškega križa naju je pričakal glede na kopne spomine presenetljivo čuden svet, kjer je bilo zaradi poprha takoj potrebno narediti dva kratka spusta po vrvi. Marijani zaradi poletnega 'gostoljubja' Široke peči ni bilo prav nič do plezanja, tako da je ostala zgoraj. Sam sem tudi pustil obe vrvi na grebenu in sem samo skočil pogledat, kako kaj kaže s pristopom.

Navzdol do škrbine zatem večjih težav ni bilo, tudi po žlebu v Amfiteater sem bil hitro, prav tako po rampi navzgor, kjer pa me je na koncu pričakal prestop v kakšne 4 metre ozko zarezan žleb, ki je takoj za ovinkom izpostavljeno skočil navzdol v krnico. Malo sem pojamral, se glasno oštel, ker sem bil tako trapast, da sem vrv pustil zgoraj na grebenu, se malo poigral še s cvrni obešenimi okoli pasu, ki pa niso dali ustrezne dolžine, tako da sem 'na hitro' obrnil in zimski pristop na Široko peč pustil za kdaj drugič. 'Itak' bo v dvoje mnogo, mnogo lepše!