Tura je bila več ali manj trasirana takoj po prvem obisku Robu in posledično najini takojšnji uročitvi. Za vse namige in podatke je krivec veliki kolesarski uživač Mauro, ki je razblinil tudi dvome o pravem spustu s Podrte gore. V mislih nas je očitno moral spremljati tudi pri spustu z Otliškega okna, ki je bil tokrat neprimerno bolj tekoč, in tudi pri sapo jemajočem vzponu na Kovk, kjer sem glede na 'Maurov slab dan' enkrat povsem neprostovoljno stopil s kolesa... ;)

Iz Ajdovščine po asfaltu proti Colu, kjer smo po navodilih na 525 m (kanta za smeti! ;) odvili levo na luštno ogrevalno potko, katera nas je dostavila na greben, ki iz Cola vodi na Kovk (961 m, najvišja točka ture). Po markirani potki z izjemo ene same izravnave bolj (ali manj) strmo navzgor, kjer sem se nad travnikom-izravnavo že videl na vrhu, ko me je nesramno stresla ena od številnih mokrih korenin v strmem gozdnem 'šusu'. Očitno bo treba za 'PP' vzpon enkrat priti v suhem, kajti tale zverinica s skoraj 300 vm ni kar tako.

Nadaljevanje po Robu se prav veliko od grebena ne odmika, tako je za razglede poskrbljeno, za nameček je skoraj vse vozno in je kolesarska idila popolna. S Podrte gore smo se po luštni markirani potki spustili v Ajdoviščino in smo bili kar presenečeni nad ne tako težkimi vložki. Sicer se je Pikica zgoraj na skalo tako pripravno naslonila prst, da jo je za daljši čas od bolečine oblila slabost, ki jo je začuda pozdravila polovica vrečke suhih marelic in je namesto čakanja zgoraj na Robu, kar privihrala za nami.

Drugi krog smo potegnili po nama že znani smeri Ajdovščina - Resslova cesta - Rob - Otliško okno - Hubelj. Tokrat sva Otliško okno le videla tudi od zgoraj, polža nismo preveč vznemirjali, spust pa je bil za čudovit zaključek (ne)pričakovano, razen kratkega odbitega odseka v srednjem delu, tekoče vozen, ta hudih (resda mokrih) stopničk ob Hublju pa tudi tokrat nihče ni upal peljati.

Še, mi bi še!