Krogec okoli Kriške gore naju je že kar nekaj časa vabil na obisk, v soboto sva bila nerazpoložena in brez volje za daljše ture, pa nama je prišel kot naročen. Ogrevanje iz Tržiča do Doma pod Storžičem in že sva se zataknila na planini Jesenje, saj kolovoza/ceste do Male Poljane na zemljevidih še ni. Po cesti kar dolgo v desno, potem pa na razcepu levo navzgor do novega križišča, kjer sva zaradi bistroumnega smerokaza spet zaštrikala (desna cesta je prava), za konec je sledilo 120 vm kar pošteno težkega klanca (strm kolovoz, a brez tehničnih težav, V6-V7), ki je pripeljal na Malo Poljano. Meni je bil klanec prav pisan na kožo, Marijana pa še pogreša tako moč kot kondicijo, ki sta ji po 'polomu' nemarno ušli. Zaradi firbca sem pokukal še nadaljevanje na Veliko Poljano, ki pa je malce težjega kalibra, že sam začetek je zelo zabeljen (V7), po 'ravnici' pa sledi še izjemno težak zaključek, ki pa mi ga niti pod razno ni uspelo odpeljati, saj je bilo točno 6 m pod leso moje umetnosti konec, še tik pred tem pa me je za(je)bavala 'šikana' sedmice.

Z Male Poljane po cesti v smeri Tolstega vrha, na koncu pa desno navzgor na vse bolj čudovito in razgledno potko, ki preči Štajnarco. Do odprtega sveta je praktično vse vozno, tu pa je potrebno večkrat tudi peš ali vsaj z eno nogo po bregu, ker bi bil padec na strmih travah lahko zelooo dooolg. Tudi po stiku s potjo, ki odsopiha navzgor na Tolsti vrh, ni vse (vsaj za naju) vozno in je potrebno še mestoma hoditi, nekaj luštnih detajlov je bilo pa ravno pravšnjih za jezdenje. Ko je zabava v gozdu postala brezskrbna, naju je prebudil grob kolovoz, ki naju je žal spremljal vse do Gozda, in ker sva tik pod Gozdom po neumnem zamočila (prehitro sva peljala in očitno spregledala razcep), sva v Golnik namesto singlce užila kolovoz, ki pa sva ga tu in tam le uspela zamenjati za potko...