Še ena Tinetova lepotička, tokrat nad Žabniško krnico in spet z Matejem v vodstvu, Marijanca je medtem kolesarila, tokrat čez Višarje in se pritožila nad razdejanjem žičničarjev...

Pod steno smo spet kar 'pritekli' in prvo, kar je Mateju v krnici padlo v oči, je bila markantna in divja V stena Viša ter njemu že na pogled čudovita linija diretissime naravnost po steni navzgor. Pogled v vodniček je razkril, kaj bi drugega, da sta tudi to lepotičko prva preplezala Krobath in Metzger, težavnost pa je vsem trem smerem zelo podobna in ni vrag, da jo bomo morali potipati. Naši sobotni je uradno ime: SZ stena (Krobath, Metzger, 1933; IV+, V, 700 m, do Božjih polic 550 m, 5-8 h).

V primerjavi z 'misico' je bila tokratna smer občutno manj napeta v navpičnici, saj so steno prekinjale številne 'sprehajalne' poličke, skala je povsod, razen na vmesnem raziču, prav tako odlična, plezalni detajli so malček težji, časovno je nekoliko daljša, tudi orientacija je bolj zahtevna. Matej je komentiral, da je bolj alpska, nama s Pikico se je pa 'misica' malce bolj dopadla, v obeh smo pa od tal do vrha uživali, razen seveda v obeh kaminih, saj sva se s Pikico tudi tokrat zataknila, le da bistveno bolj kot zadnjič...

Začetek je bil kmalu napet, saj je v dolgem spodnjem kaminu pričakalo eno bolj 'atletsko' mesto za 'nožno špago', zatem je Pikico po počitku na polici obstrelil razič, ki se mu je obranila z 'lopato', po fantastično izpostavljeni in strmi, v desno usmerjeni polički smo kar preveč uživali in pozabili odviti navzgor, tako da smo potegnili luštno variantico do izrazite škrbinice, kjer se je nad nami bočil prvi večji previs. A je pogled hudo varal, saj se je bilo po zajedi in višje čez previs prav luštno potegniti. Po naslednji sprehajalni polici v levo smo sicer takoj ugledali 'rumeno' poč, ki je najtežje mesto smeri, a začuda klinov dolgo ni hotelo biti na spregled, tako da smo že kukali okoli vogala. Po kar napeti poči z mestom petice smo se iz lopice odločili za malček težjo italijansko varianto (Giulie Verticali), kjer smo še enkrat potipali petico, zatem še eno luštno gredo, se v levo spet sprehodili po polici in že občudovali izstopni kamin/poč, ki vodi na Police bogov. Po malem je začelo bolj ali manj deževati, Matej je 'vriskal' v kaminu, hvalil 'Ameriko', midva sva se pa spodaj vse bolj zavedala, da sva ga hudo 'najebala', da je na skici tisti minus pri štirici očitno tiskarska napakica in da klini pod kaminom usmerijo levo, kamor verjetno pobegne marsikatera naveza. (Dodajam popravek iz Dejanove roke: ta 'pobeg' je vreden šestice! ;)

Pozorno sva spremljala Matejeve lahkotne gibe, se odločno zaprašila proti kaminu, 'atletsko' splezala vanj, potem sem se pa skrajno neelegantno zataknil, kot sem bil dolg in širok, bolje zapisano, kot je bil nemogoče štorast moj nahrbtnik. Po dolgotrajnem manevru mi je le uspelo sneti 'omaro', ki sem jo s prusikom navezal na Pikičino vrv in še potem sem moral napeti vse sile, da sem se po cm dobesedno črvičil navzgor, zraven pa prusikaril nahrbtnik, dokler pet metrov višje na prvem stopu ni bilo konec največjih težav in sem zvedavo čakal na Pikico. Prav tako se je zataknila, a nahrbtnika ni dala dol, zatem je prvič obvisela na vrvi, na moje presenečenje je nato kar zaplezala desno ven iz kamina v povsem gladko steno, kjer je še enkrat obvisela na vrvi, tako da je na vrhu kamina Matej že prišel preverjat, kaj neki uganjava tam spodaj. V tretje je suvereno preplezala tisto nemogoče gladko steno, se po nekakšni le zarisani prečnici pretihotapila nazaj v kamin, potem pa do Polic bogov ni bilo več težav, še deževati je ponehalo in še več, ko smo prav luštno poplezavali lahkih vršnih 200 m, nas je spremljala čudovita mavrica, ki je najprej zasvetila nad Žabniško krnico, se potegnila v celotni lok, zatem pa dobesedno prelila v Mrzlo vodo. Nebeška predstava rezervirana le za bogove ter tu in tam tudi za nas gorske uživače. Še pridemo, še, prav gotovo nekoč tudi obkolimo Viš in njegove gamsje sosede, prav tam, kjer se sprehajajo (in bingljajo) bogovi...