Tine Mihelič, eden največjih gorniških uživačev, je za najlepšo smer Julijcev okronal prav S raz Krniške špice (V-, 550 m), ki sta ga daljnega leta 1933 preplezala Krobath in Metzger. Lani sva ga z Manjco dolgo časa opazovala, ko sva plezala raz predvrha Krniške špice, a se ga niti v mislih nisva upala dotakniti, no malce sva ga lakomno le sanjala, morda pa bi nekoč vsaj poskusila, vsaj košček...

Ravno sem Pikici razlagal o tej Tinetovi lepotički, ko je meni nič - tebi nič poklicala Mateja, ki je bil takoj za navpično 'dolomitsko' uživanje in naju je bil z veseljem pripravljen popeljati prek smeri (Matej, hvala!). Do vstopa smo v žaru boja za 'najboljše izhodišče' kar pritekli, zadnji nismo bili, prvi pa tudi ne, saj sta bili nad nami že dve navezi, in ker so bile tudi v sosednjih stenah slovenske naveze, se je v nedeljo vsesplošno 'poveljevalo' po slovensko. No, enkrat se je sicer srce parajoče zadrlo po italijansko, ko je raztežaj nad kaminom padel plezalec nad nami, a poškodba očitno ni bila tako huda in sta se po vrvi lahko sama spustila nazaj pod steno.

S raz je spodaj podprt z malce bolj položnim podstavkom, ki se ga naskoči z leve in prav neverjetno je, kako se po uvodnem lahkem poplezavanju za robom okolje povsem spremeni: navpična stena, po kateri zračno vodi ozka polička in povabi v vrtoglavo plezanje, ki je potem kar trajalo in trajalo. Za začetek je telo ogrel previs slabe petice, takoj nad podstavkom pa dodobra pregrel kamin, ki je bil vsaj za naju s Pikico najbolj 'zajebano' mesto celotne smeri, pa je ocenjen samo s skromno štirico. Spolzko je bilo sicer le vznožje, zatem pa sva se kot črva plazila po primežu navzgor in se tudi krasno zataknila, očitno sva plezala preveč v notranjosti kamina. Višje se je prečilo desno na sam raz, kjer smo malo povijugali in že se je začel osrednji del raza, ki se 'povsem' navpično dviga navzgor, daleč nekam v modro nebo. Prav ta del se mi je neverjetno dopadel, kaj vsaj podobnega pač še nisem doživel. Skrajno izpostavljena rampa v desno do edinega stojišča s svedrovci, zatem pa celoten raztežaj vrtoglavo navzgor po čudovito 'nakodrani' steni, ki je bila polna odličnih, brezgrajno čvrstih oprimkov, ki tako krasno sedejo v roke. Plezanje so tu in tam prekinili ukradeni pogledi navzdol, ki so vseskozi razkrivali popolno vertikalo, a občutek nikoli ni bil nelagoden, prav nasprotno, saj sva bila vseskozi varovana od zgoraj, povrhu vsega pa malodane ni moč pasti, ker je vsenaokoli toliko za prijeti in stopiti, da si sam izbiraš, kjer točno boš plezal...

Na vrhu Tinetovega najlepšega raztežaja je 'za kazen' sledil vsaj zame presneto smotan prestop levo čez robček ('uradno' le slaba štirica), kjer sem edinkrat v smeri pogrešal pravi oprimek, zatem pa je sledil še en nebeški raztežaj, ki ni prav nič zaostajal za 'najlepšim', pripeljal nas je točno na raz s sedečim štantom, nad katerim smo se prek previsa z ušesom potegnili do lažjega sveta. Preobuti in razvezani smo poplezavali do Kugyjeve police, nadaljevanje do vrha mi je bilo pa od lani že znano, saj sva se z Manjco v tem zgornjem delu že sladkala s cukerčkom, ki se po spustu v ostro zasekano škrbino, odpre proti vrhu.

V Mrzle vode smo sestopili po opisani Kugyjevi polici, ki smo jo ujeli za Pinnacolom in ki brez dvoma ponuja najlažji pristop na Krniško špico. Prav gotovo pogledava pozimi, morda bi se dalo celo posmučati, če bo le vršni del zalit. Hej, juhej! Se vidimo spet in... in spet! ;)