S raz Visoke Bele špice (IV+/III-IV, 280 m) je tako opevan, da ga je bilo potrebno enkrat potipati. Ker je Manjca pri rehabilitaciji še v 'asfaltni' fazi (v soboto prikolesarila na Pecol, v nedeljo na 'Mangart'), sem si izposodil Pikico, ki je po neumornem namakanju v horizontalni slanici, že pogrešala vertikalo. Seveda sva se lahko zadovoljila samo s celotnim razom, ki ga začuda pleza le slaba tretjina, večina začne kar na sredini. Malce naju je vnaprej sicer mučil raztežaj v spodnjem delu, kjer naj bi bila plošča z gladkim previsom (IV+), tako da sem doma trikrat preveril, če imam plezalnike s sabo, zatem pa tega zloglasnega mesta med plezanjem sploh nisva opazila...

Do stene sva poletela na hitro in začudeno ugotavljala, da je pričelo kapljati, dokler nama ni vžgalo, da v sopari le tako močno teče od naju. ('Koliko imaš pijače s sabo?' 'Dve plastenki.' In že jo je polovico na eks steklo po Pikičinem grlu! ;) Vznožni sprehod po rampi sva seveda takoj zaštrikala, ker sva splezala previsoko, kar sem opazil takoj na začetku naslednjega cuga, ko sem zlezel čez rob in se znašel pred gurtno za spust. Splezal sem nekaj zelo smotanih metrov navzdol do prave linije smeri, gor mimo štanta (izkazalo se je, da so prav vsi, razen enega pod škrbinico ob stolpu, opremljeni s svedrovci) in kar nadaljeval navzgor, saj se je vrv komaj dobro začela 'odvijati'. Plezal sem malo levo, malo desno in iskal Tinetov kamin s trojko, ki ga kar ni hotelo biti. Kamina prav gotovo ni bilo, sem pa zgoraj že slutil lažji svet (obljubljeno teraso pod najtežjim cugom). Preplezal sem še manjšo ploščo, nad njo v kratkem previsu našel tri kline in zraven malce bentil nad le Tinetovo trojko ter se spraševal, kaj za vraga bo potem zgoraj. Čez previsek sem zlezel na desni (odlično razčlenjeno), zaradi klinov se mi je vrv že močno lomila, da sem vpel le desnega, pa že tako sem jo moral tako močno vleči za sabo, da sem staknil prekrasen žulj. Zatem sem nadaljeval diagonalno levo gor po luštni stenci, ki me je res pripeljala na teraso, vrvi je bilo pa točno do svedrovcev. Lučaj nad mano je bila naveza, ki je ravno obdelovala težavno mesto, gotovo zloglasno plus štirico, zato sem Simona (Hvala za vsa pojasnila!) pozorno spremljal, medtem ko sem na vse pretege vlekel 'zlomljeno' vrv s Pikico in predrl žulj...

Kratek sprehod do naslednjega štanta, potem pa diagonalno desno po izraziti rampi, ki me je pripeljala do Jerneja, ki je še vedno varoval Simona v ključnem delu. Ravno sem se pripravil na dolgo čakanje, ko smo razvozlali, da sploh ne plezamo iste smeri, da njuna težavna Mavrica smer Severni raz samo seka in da sva najtežje mesto raza že splezala??? Tako sva vlekla smer naprej desno navzgor do samega raza, kjer se je nad nama bočila čudna zajeda, desno pa luštna polička. Opisa smeri nisva več gledala, saj se itak nisva več našla v njem, tako da sva se sprehodila po uživaški polički (trebušasto in izpostavljeno, a odlični stopi in oprimki), kjer sva po manj strmi steni luštno prilezla pod izrazit žleb z zagozdami povsem na levi strani, ki z zasekano škrbinico loči manjši stolp od raza. Tu sva bila malo v dilemi: desno od raza je izgledalo kar napeto, nad škrbinico na levi je bilo pa tudi malo čudno, a ko sva priplezala nanjo, se je vse prav lepo odprlo. Gor in na desno stran raza ter po uživaški steni z bogatimi razčlembami slaba dva raztežaja navzgor. Pod lopico s spominsko ploščo sva seveda nadaljevala naravnost navzgor po težji variantici (štirica, zajeda brez klinov, en klin mi je ob poskusu zabitja odfrčal iz stene) in že sva bila na vrhu. Prav luštna, za naju ravno prav težka, uživaška lepotička, prideva tudi z Manjco. Za ponavljalce pa nasvet: plezaj za nosom in se ne obremenjuj preveč z opisom in skico smeri, saj bo raz kar sam poskrbel za najlažje prehode!