Ko sva čudovito kolesarsko Učko površno spoznala, sva tudi povratek z morja zastavila prek Istre in se gore vsaj glede na podatke tokrat lotila bolj našpičeno. Ta, drugi vzpon nama je bil bolj všečen, saj ni prav nič nemarno razvlečen, zato pa odsekoma zelo divji in zanimiv, tudi spust v Medvejo je lepši, zgornji del je sicer mestoma (pre)težak, zatem pa čudovito tekoče vozen vse do morja, zadnji del je pa sploh lušten kamnit/stopničast cukrček, ki te s čudovitim pogledom na morje pripelje (pazi na potko, ki obvozi kamp na levi!) točno v zaliv - in s primernim zaletom po pomolu naravnost v modrino...

Iz Mošćeničke Drage v Mošćenice, po betonu na Grabrovo, po makadamu do 'dvojnega/trikotnega' razcepa (500+ m), desno in ob trasi vodovoda do Male Učke (odseki V6, V7, kak meter peš ;), po cesti v smeri Vele Učke, a kmalu za vasjo (na najvišji točki) po zagruščenem kolovozu desno (neuradne markacije, V6, V7, malo gruščnatega porivanja), ki privede do steze, katera preči vršno Z pobočje Učke. Desno prijetno do Sedla, na drugi strani na makadam, levo na asfalt in na vrh. Spust po grebenu do Sedla (S6, malo peš ali S7) in levo dol vseskozi za markacijami skozi Lovransko Drago v Medvejo ('krajša' huda strmina za Vrati S7, v spodnjem delu lepi odseki S5, S6).

Nad Grabrovim sva se na (dvojnem, trikotnem?) križišču enakovrednih makadamskih cest ustavila (ni na zemljevidu) in 'besno gruntala', kam zaviti, ko je mimo prineslo domačina, ki nama je pojasnil dilemo: desno ta huda in kratka, levo lahka in dolga. Po kratkem spustu sva nekam nejeverno uzrla prvega hudička, ki pa potem ni bil tako zelo strašno hud in se ga je dalo speljati. Višje, nad zajetjem se je pa odprl tako nemogoče zagruščen klanec, da sva ostala brez besed. Zagnal sem se v kamenje, a me je grušč kar nekajkrat stresel s sedla, pa se je vsakič dalo skočiti nazaj, višje pa dveh zdrsljivih mest vseeno nisem uspel zvoziti, saj klanec kar ni in ni hotel pošteno predahniti, za nameček je cesta, bolje rečeno vlaka, nad zajetjem povsem nevzdrževana. Nad Malo Učko sva 'takoj' zavila desno s ceste na kolovoz, ki pa ni povsem vozen, saj je 'pregloboko' zagruščen. Začetek se da goljufati po travi, zatem na razcepu desno po voznem travnatem kolovozu, ki v loku privede v gozd, kjer je za nekaj minut vožnje konec, zatem pa po odlični podlagi (na razcepu desno) na prečno markirano pot...

Grebenski spust do Sedla nama je šel kar tekoče od koles, dokler nisva pogledala čez zadnjo prelomnico, kjer je bilo najine umetnosti konec. Zatem sva dojela, da sploh nisva na markaciji, ki se je vila cel lučaj pod grebenom, tako da sva malo pešačila. Nadaljevanje do Vrat ni bilo nič posebnega, takoj za njimi sva padla v napovedan strm gozd z drsljivo podlago, ki se nama ni prav nič prikupil. Nekaj mest sva šla po pameti peš, nekaj sva jih odpeljala, potem pa je na 'lahkem' detajlu Marijana na lepem poletela (preval s kolesom vred, ki je naredil še dodatni obrat) po pobočju navzdol. Tega strmega odseka na srečo ni prav veliko skupaj, zatem pa naju je pričakal izjemno lušten in tekoč spust vse do morja. Začetek je povsem lahak, nad Lovransko Drago je nekaj zanimivih kamnitih serpentin, pod njo vinogradi, zaključek pa božanski: ravno pravšnje skalnate težave, tako da sva se z užitkom spuščala proti modrini, kjer naju je na kamnitih 'stopnicah' dvakrat ustavilo 'uhajanje' duš iz zračnic...

Zaključna misel z Jadrana: ko bi vedela, bi vsako leto tovorila kolesa, naslednjič bova seveda pametnejša. Pravzaprav sem bil - dva tedna po nesreči sva šla na rehabilitacijo. Medtem ko se je Marijana namakala v slanici, sem sam 'študiral' spust z Alana in četrtič sem bil na njem že povsem domač, tako da mi je v najhujšem delu le še nekaj kratkih odsekov delalo 'nepremostljive' preglavice. Večje težave sem imel z biciklom, saj mi je že prvič strgalo povsem novo verigo, zraven pa je odtrgalo še menjalnik, zračnice so seveda cepale ena za drugo ('najboljši' dosežek je bil tri zračnice v pol ure), tudi 'ohtar' zadnjega kolesa je bil po zadnji turi (brez ponovitve Učka - Medveja seveda ni šlo, res čudovit in tekoč spust, le zdrsljiva strmina za Vrati je še kar prehuda) tako nemogoč, da se kolo ni več obračalo. Trdaka sem imel tako poln kufer, da sem sedaj 'ponosni' lastnik Scottovega genija. Čisto za konec: Marijana je nad zadnjo fotko hudo negodovala, da je kič in nasploh odvečna, a se nisem dal. Za bodico, da bo prej poskočno na nogah, sem po novem dodal še sladkoben verz iz 'oddaljene' Abecedarije...