20.7.2007: Premužićeva staza, pravljično prečenje severnega in srednjega Velebita
Velebit se razteza v dolžini 150 km, od tega je dobrih 50 km 'opremljenega' s Premužićevo stazo, ki se vije vse od Oltarov v severnem do Baških Oštarij v srednjem Velebitu, pri čemer sta oba konca dostopna z avtomobilom iz Senja oziroma Karlobaga, prav tako je dostopen tudi prelaz Veliki Alan, ki leži 'točno' na sredini. Ustrezna zemljevida založbe Smand za to področje sta številka 16a in 17, 1:30.000. Osrednji in najbolj atraktiven del Premužićeve staze poteka od Zavižanov do Alana, nasploh pa je vse od Oltarov do Alana pot brezgrajno vzdrževana, za kar je 'kriv' Nacionalni park Sjeverni Velebit, južneje potka žal propada in bi ji posebno na travnatih pobočjih še kako prav prišle pridne roke. Po možnosti prav take, ki so pot za čas turističnega oživljanja Velebita pred 70 in več leti gradile, za kar so bile za tisti čas zelo dobro plačane in so tudi opravile nenadkriljivo delo. Vse skupaj lahko prebereš tudi kot: če bi bil graditelj Ante Premužić 'današnji', bi bil zagotovo gorski kolesar! ;)
Po dnevu intenzivnega namakanja v veliki slanici sva se dala prepeljati na Oltare, saj asfalt za kolo preverjeno ni dober, kjer sva s pomočjo zemljevida v zmešnjavi cestnih razcepov (cesto direktno na Zavižane verjetno asfaltirajo, tako da je obvoz nekam v tri krasne, točneje v Krasno ;) brez težav našla začetek Premužićeve staze. Že vnaprej sva sklenila, da se bova v polnosti držala potke, pa čeprav bi kolesi 'gurala' do onemoglosti, za kar se je takoj izkazalo, da resnično ne bo nikakršne potrebe, saj so že uvodni metri dokazali, da se okušan bonbonček z Alana v resnici nahaja na celotni dolžini poti. Nadaljevanje skoraj ne potrebuje besed, saj slike pokažejo vse, dodajava pa, da je do Alana potka skoraj v celoti vozna (skupaj od Oltarov 1200 vm, zaradi res tekoče vožnje sva uradni čas hoje navkljub neprestanemu firbcanju prepolovila), vzponi so zastavljeni kar se le da zložno in le nekajkrat (skoraj vsa ta mesta se nahajajo na vzponu od Oltarov do Zavižanov) je bilo potrebno za kratko poriniti, tudi en krajši spust ni bil vozen, ker so bile 'nepravilne' stopnice pod Crikveno za naju nemogoče strme, drugače pa je osrednji del steze uradno prepovedan sad, a tak cukerček, da bi ga človek lizal do onemoglosti. A po pameti in s spoštljivim odnosom do narave in ljudi - smo le na obisku in še to po milosti božji (beri Premužićevi)...
Za Alanom (še pred tem je tudi Marijani uspelo strgati verigo ;), kmalu zatem ko se je pod nama neovirano razgrnil pogled na morje, se NP konča, žal se je to vse bolj poznalo tudi na potki, ki je bila vse manj tekoče vozna in je terjala veliko ročnih popravkov, posebno na številnih travnatih prečenjih. Če sva prvo polovico Premužićeve staze večinoma vozila v prijetni gozdni senci, so naju na odprtem pobočju ovire, vročina in neposredno sončno obsevanje navkljub 'zalivanju' kaj hitro posušili, in ko sva peljala še mimo dobesedno solzavega izvirčka, sva ob pogledu na uro ugotovila, da sva že 'padla' na hitrost pešca in da do večera Baške Oštarije zagotovo niso v najinem dosegu, tako da sva se odločila za rezervo v tem delu, spust preko planine Radlovca, ki se nahaja nekje na polovici drugega dela Premužićeve staze.
Do planine (kakih 150 m pod stezo) naj bi vodile tri markirane poti, a prvi odcep sva zgrešila (en ušiv možic), drugi je bil komaj viden, vseeno sva se spustila dol po uničeni in slabo sledljivi potki, ki je prešla v brezpotje in šele tik nad Radlovcem sva spet padla na vozno in markirano potko, tako da za ponavljalce predlagava zadnji odcep (št. 50), še bolje pa seveda nadaljevanje Premužićeve steze, a z vsaj minimalno opremo za spanje in vodno rezervo, saj je izvirček nepredvidljiv. Že 'prijetno' dehidrirana naju je na planini ob firbcanju luštnega oltarja presenetil človeški glas, ki je vabil na bunar (= vodnjak), kjer sva si nemudoma napolnila vse zaloge. Po kratkem vzponu na sedlo naju je pričakal še divje kamniti spust do Jadranske magistrale, ki je bil bolj ali manj na, oziroma bolje čez mejo najine voznosti, pa sem kljub temu imel občutek, da sem veliko večino peljal na kolesu, začuda pa Marijani tokrat ni šlo tako dobro, čeprav me je tako na Učki kot Alanu, ki sta oba kamnita, 'razturala' - bo že držalo, da je vse v glavi. Zgoraj je bilo skalnato oziroma zdrsljivo gruščnato in odsekoma precej strmo, spodaj pa so čakali odseki, ki so bili glede na številno kamenje po drugi strani prepoložni za vožnjo s trdakom, skal pa vse do tal niti za hip ni zmanjkalo. Vseeno se ponovitve tega spusta sam že veselim, Marijano moram pa še navdušiti! ;)
|