Pred leti sem nad Stinico v pripeki odtekel malodane maraton: po cesti do Alana in po potki navzdol v Zavratnico, kjer me je prav popolnoma nemogoča markirana pot fizično dotokla, dokončno me je sesul odsek ob morju nazaj do Stinice, saj sem se zatem pobiral vse do večera, da sem po sončarici in dehidraciji prišel k sebi. Seveda sem bil zelo skeptičen, ko je Manjca navijala za prav tako kolesarsko turo...

Po cesti do PK Alan ni posebne umetnosti, saj je sedaj skoraj v celoti asfaltirana (pred leti le do meje NP Sjeverni Velebit), nad kočo sva resnično le za hec skočila pogledat še nekaj metrov višje po cesti, saj naju je z zemljevida vabila Premužićeva staza in sva nekako upala na potencialno kolesarsko stezo. S sedla sva se po 'žrebanju' zagnala v levo in glej ga zlomka, prava pravcata kolesarska potka. Kaj takega sploh ne pomniva, da sva kdaj peljala, steza se je tako umetelno in vseskozi počasi navzgor vila po razbitem svetu 'dolcev in puklov', da sva le ugibala, če sva sploh budna. Boljše trase si sploh ni moč predstavljati, vzpon je bil pa tako položno zastavljen, da sva na potki kar mimogrede nabrala 150 vm, ki so naju dostavili tik pod Alančića, do kamor pa markacije ne vodijo.

Za slabše uhojeno potko sva odhlačala na vrh (50+ vm), odkoder sva imela približen razgled nad sicer povsem nepreglednim Velebitom, pogled na morje je bil pa nezastrt: Pag, Rab, Grgur, Goli otok, ostalega pa brez zemljevida niti nisva več razločila.

Do koče sva se spustila nazaj po Premužiću, le tik zadnji del sva šla po markirani varianti direktno do koče, zatem sva pričakovala minsko polje do morja, a kako sva bila prijetno presenečena. Pot je bila čudovito vozna, v zgornjem delu so naju pozdravljali ravno pravšnji kamniti detajli, ki so se vrstili vse do Turskih vrat, kjer pa so se stvari vsaj za naju počasi zakomplicirale, a niti slučajno tako hudo, kot sva pričakovala. Naslednjih 250 vm do stika s cesto je bilo namreč le tako-tako voznih, precej dobro polovico sva sicer odpeljala, a je bilo netekoče, za kakega pravega kolesarja bi bilo pa skoraj vse vozno, nekaj min je pa le povsem nekolesarskih, vse po vrsti so pa kamnite.

Po prečkanju 'velebitske' ceste je bil teren še vedno kamnit in precej zahteven, a vse bolj lepo vozen, le trnje naju je vse bolj na gosto praskalo. Po prečkanju Jadranske magistrale je bila vožnja še lažja, zato pa nama je skoraj sočasno spustila po ena 'duša'. Nižje sva na razcepu zavila proti Zavratnici (par 10 vm zaradi prestrmega grušča/peska peš) in se pripeljala točno v najglobljo točko čudovitega zaliva, pravzaprav je tako čutno lep, da je potrebno za vstop plačati ;)

Po namakanju v slanici sva pod vse bolj neznosno žgočim soncem počasi odpedalirala v Jablanac in zatem vseskozi ob obali v Stinico, kjer sva vmes imela še eno menjanje duše, prav v Stinici pa še eno. Ko sva naredila statistiko, je bila samo ena zračnica prebodena le enkrat, rekorderka pa kar petkrat. Še malo statistike, Manjca ni bila nič posebno fuč, sam sem bil pa dehidrirana koma, tista slanica, ki sem jo na veliko goltal v Zavratnici, se mi je pa tako lepo napihnila, da sem na stranišču uprizoril pravcato klistiranje. Priporočam, odlično čiščenje! ;)

Zanimiva tura, lahek vzpon, težak spust in to kamnit, takih prav veliko nisva vajena, zaključek v Zavratnici je seveda čaroben in brez tega bi potepanju kar nekaj manjkalo.