Po sili razmer sva bila hudo pozna in za nameček je bilo parkiranje in obvezno kupovanje zemljevida v prenatrpanem Lovranu tudi prava umetnost. Z Učko sva se le bežno seznanila z interneta, zato je morala priskočiti tudi pomoč od zgoraj (Mauro, hvala!). Preden sva začela brcati, sva nahitro naštudirala še zemljevid in odrinila točno pol ure pred poldnevom morda letos celo najbolj vročega poletnega dne...

Za vročinsko puhteč asfalt nisva preveč marala, čeprav je vsaj spodaj obvezen, tako da sva si zamislila dve varianti dostopa do makadamske 'kolesarske poti', ki se vije iz Tuliševice in prek Male in Vele Učke priključi vršnemu asfaltu. Na koncu je čisto tretja opcija izbrala naju, ko sva nad hudo strmim asfaltom nad Kožuli padla v gozd in kmalu zatem tudi na makadam, do kamor pa sva morala malo tudi poriniti. Zatem smo se igrali skrivalnice, nekaj metrov gor, nekaj metrov dol, sicer vsakič nekaj metrov manj dol kot gor, ampak tega se človek v vročini kmalu naveliča in še preden sva se, naju je nepričakovano dodobra izpilo 300 vm nepretrganega in kar zahtevnega vzpona, pa čeprav je večinoma potekal v senci. V Lovranu sva še modrovala, da tri ure do vrha nimava kaj početi in sva se za kazen že malce v vročinskem deliriju po treh urah šele hladila pri odprti pipci na Mali Učki, do vrha pa potem vsaj časovno res ni bilo več tako zelo daleč.

Spustila sva se jasno nazaj v Lovran, zgoraj po večinoma prijetni markirani potki do sedla Poklon, kjer sva nekajkrat zapešačila in se glede na opis malce zamislila, kakšna pešadija naju potem čaka šele spodaj, kjer naj bi strašili kamniti bloki. Srednji del je bil zatem tekoč in lep, midva sva pa samo čakala na skalnate mine, ki so naju pozdravile dobrih 500 m nad morjem. Marijana se je z odsekanim ritmom spuščanja takoj uskladila, sam pa sem se moral najprej nekajkrat na trdo 'pogajati'. Vse do naselja (200 vm) so naju zatem razvajali ravno prav luštni izzivi, saj so bili kamniti bloki za naju kar v celoti vozni. No, če morda kakšne 'štenge' nisva zvozila, sva jo pa preletela po zraku, kajti nekaj sicer nedolžnih padcev je le bilo na sporedu. V naselju sva zatem trčila na čistokrvne stopnice, ki jim kar ni bilo kraja (300 vm), tako da sva morala večkrat predahniti, da nama roki od vseh udarcev nista odpadli. Lušten spust, zaključek je bilo pa kopanje v umazanem lovranskem morju, tako da sva še enkrat skočila v modrino pri Smokvicah, ki sicer še niso bile zrele ;)