Gamsov rob naju je resnično dolgo vabil, pravzaprav vse od takrat, ko sva si prebrala Avčinovo štorijo o bingljanju na vrvi. Opisa sva imela celo dva, italijanskega sicer nisva preveč zastopila, Miheličev je bil pa bolj vzpodbuden, a se je v zgornjem delu izkazal za precej netočnega, kar pa sploh ni bistveno, saj si smer verjetno vsak 'plezalski posebnež' izbere po svoje, glavnih prehodov pa praktično ni moč zgrešiti, ker so ponujeni na pladnju. Gamsov rob je stranski greben, ki se iz doline Mangartskih jezer pripne na glavni greben tik Z od Hude škrbine, ki Kortiniški Mali Mangart loči od Mangarta, in je gotovo najlažji ter najbolj naraven prehod preko stene. Visok je 900 m, težave do dobre štirice, prva sta ga preplezala Mira Marko Debelakova in Edo Deržaj, Mihelič nama je namignil na 4-6 ur, Buscaini pa je napovedoval bolje, tako da je bil s 7 urami in pol za pičle pol ure hitrejši od naju...

Turo sva komodno začela kar s kolesom (V vodničku je sicer omenjena zelo strma gozdna cesta, ki ne popušča, a niti slučajno ni tako huda!), ki sva ju skrila pod steno. Spodnjega dela sva se lotila po smeri, ki sva si jo ogledala od spodaj in naju je na greben pripeljala pri izrazitem viharniku. Zatem sva se na grebenu plezalsko opremila, skočila po polički čez prag in stikala za nosom za najboljšimi prehodi. Pod izrazito travnato glavo sva najprej hotela v levi bok, si zaradi plošče premislila in se je lotila naravnost navzgor, kjer pa ni nujno, da je bilo najlažje. Ko so trave postale precej neprijetne in mestoma navpične, me je ob iskanju možnih varovanj na lepem prešinilo, da sem kladivo pozabil spodaj pri viharnikih. Navzdol nama ni prav nič dišalo, tako da sva šla raje navzgor in po travah dobesedno splezala do pripravnega skalnatega kota, kjer sva uredila varovališče, saj so se nad nama bočile še hujše livade, ki so bile pa že grozno neprijetne. Konec vrvi (30 m) se je srečno iztekel ravno na edinem grmičku ruševja, zatem je sledilo malce lažjega sveta, potem pa še en psihološki travnati šus, kjer se nama je vrv iztekla ravno pri macesnu. Višje sva spet lažje dihala, čeprav lahkega dela nisva imela. Nad najbolj izrazito glavo sva že nestrpno čakala 'srečni Avčinov cug', potem pa naju je presenetil prelahak skalni raztežaj, čeprav bi glede na opis kar moral biti pravi in res sva kako uro višje, po še enem izjemno smotanem skrotastem odseku, le trčila ob presneto gladko ploščo. Seveda sem tudi plezalnike pozabil, te sicer že doma, tako da sem že samo ob pogledu na steno pošteno zaklel, ker je vse skupaj izgledalo težje od štirice...

Plošča je bila obupno gladka, na desni je bil manjši kot, kjer se je dalo desni čevelj vsaj za silo gvozditi, levi pa je le nemočno zdrsaval. Na moč sem se zgoljufal navzgor, saj tudi oprimkov ni bilo ravno veliko, vmes je za kratko priskočila na pomoč drobna polička za levo nogo, poteg na ozko travnato poličko je bil tudi siten, pa tudi klin, ki je že tičal v špranji, ni ravno zbujal zaupanja (Marijana ga je kasneje potegnila ven kar z roko), zato pa mi je nižje krasno zagrabil metulj. Po previdnem 'sprehodu' sem trčil ob še eno ploščo, ki jo je bilo potrebno prečiti in ki sem jo na koncu zgoljufal na klinu, kateri je tičal v sredini in 'že' sem bil ven. Marijana za mano je imela kar veliko za opraviti, saj se ji dolgo ni uspelo pomakniti po plošči navzgor, moje zategovanje vrvi pa pri napredovanju ni prav nič pomagalo. S plezalniki nama tu gotovo ne bi bilo hudega, tako pa midva o tej 'štirici' nimava ravno skromnega mnenja. Ko sva tako mislila, da sva že izven težav, naju je višje presenetila še previsna zapora, ki sva jo prav tako zgoljufala. Tokrat s 'štuporamo', ki sem jo ponudil Marijani, zatem sem se pa sam pošteno namučil, da mi je ob minimalcih in s spodrsavanjem čevljev le uspelo priti čez ploščo. Lučaj višje sva bila že na glavnem grebenu, ki je bil severni steni primerno zračen, dodatno pa so se nama na drugi strani ponujali prekrasni pogledi. Po grebenu sva vse bolj prijetno še celo uro poplezavala do stika z markacijami, kjer sva zaradi pozne ure zavrnila obisk Mangarta in se raje odločila za ferato Via Italiano, da pogledava, kako že izgleda smiselna zavarovana plezalna pot, ko naju je Cjajnik tako močno pretresel. Pri bivaku se nama je že pošteno mudilo, tako da sva do koles kar močno vlekla, prehitela mrak in se spustila po markirani potki, ki je bila sprva fantastično valovita ('roller coaster'), zatem sva za 'kazen' sto metrov kolo prenašala ob strugi, zaključek je bil pa spet hiter...

Vstop je na levi strani in po najlažjih prehodih desno na raz. Tik levo od raza po izpostavljeni travnati polički čez prag in višje izbiraje najlažje (najmanj kosmati so spodaj na levi strani) prehode do vznožja izrazite travnate glave. Naravnost navzgor čez precej neprijetno strme travne livade, višje po mešanem svetu malo desno in malo več na levi strani na najbolj izrazito glavo celotnega grebena (okoli 2115 m). Tu greben postane bolj izrazit, prehodi pa so dokaj očitni. Prvi pravi skalni raztežaj pričaka malce višje, ki ga preplezamo z leve proti desni. Višje pričaka še nekaj neprijetnega mešanega sveta, ki se ga lotimo na levi, zatem pa trčimo ob gladko strmo steno (edini možic na grebenu), ki jo prav tako preplezamo z leve na desno (ključno mesto smeri, vsaj IV+, dva klina). Strm svet se višje zoži v žleb in pripelje do previsne zapore, ki se jo obpleza levo (gladka plošča, IV+) ali morda celo bolj priporočljivo na desni, kmalu zatem pa že dosežemo glavni greben, dober lučaj Z nad Hudo škrbino. Po sprva kar ostrem, zatem pa vse bolj prijaznem grebenu priplezamo do stika z markirano potjo tik pred veliko zagruščeno teraso, kjer vodi italijanska pot na Mangart.