Kam si odšel tudi ti, Cjajnik? Nisi šel prostovoljno, praviš! Tudi tebe so, ne? Drugi še pridejo na vrsto. Tako to gre! Žal...

Cjajnik sva na srečo spoznala v njegovih še neupogljivih časih, ko ni kar vsakega akcije hrepenečega planinca spustil na svoje teme, temveč si moral nanj splezati, po normalki si se moral poskusiti v celo malce previsni poči štirice, tudi po najlažjem pristopu po S grebenu si se zgoraj moral potegniti čez previsno trojko v kaminu. Zdaj pa, zdaj pa pride gor vsaka 'gospodinja', ki jo adrenalina željni mož za sabo na vse pretege vlači na špagi. Se oproščava za primerjavo, niste vi krivi, lakomnost koče in težnja po dobičku nad neokrnjeno naravo je žal tudi pod Košuto naredila svoje. Presneti drekači!

Lani so Cjajnik ovesili in ponižali z jeklenicami, težavnost ferate naj bi bila za naše pojme 'strašna', kar dejansko pomeni, da ji vse slovenske zavarovane poti ne sežejo do kolen, mangartski sta ji pa ravno dostojna vazala. Sicer sva vnaprej vedela, da nama tura ne bo prav nič všeč, ampak takega sranja in razočaranja si pa nisva predstavljala niti v najbolj črnem scenariju. To kar so zasrali na Cjajniku, je tipični primer, kako se poti ne nadeluje. Pot je v celoti posiljena, nobene naravne linije, povsod išče le navpično skalo, čeprav so tik (tudi le meter ali dva) levo ali desno udobne police in naravni prehodi. Ne, za naravne prehode se pa pot res ne zmeni, važno, da se vpenja jeklenice in vleče navzgor na živo in mrtvo. V gorah sva videla že veliko razdejanja, zadnje časa naju je 'aktivno' mučila cesta na Struško, ampak uničenje na Cjajniku pač močno prednjači! V primeru, da se kaj takega zgodi pri nas, greva z orodjem v gore in monstruma ročno odmontirava. Toliko pa goram že dolgujeva...