Z velikopotezno turo (višinomer je na koncu pokazal celo 3700 vm) sva ciljala na vrhunec najdaljših poletnih dni, ko je 16 urni dan dovolj dolg in sva imela na koncu pred mrakom res še uro rezerve. Bohinjsko-Tolminski krog je bil 'nekoč' objavljen v NonStop-u in se nama je kot smiselno zaokrožena tura strašno dopadel, v 'originalu' so jo sicer brcali dva dni in na veliko šimfali, nama pa bolj ležijo enodnevne, poskočne in prisrčne variacije. Ob petih zjutraj sva tako odrinila od Savice, in da bo dan še presneto dolg, me je takoj opozorila zadnjica, ki se je pekoče vnela že takoj na uvodnih skalah...

Mulatjera od Savice na Komno in naprej na Bogatinsko sedlo je nekaj najlepšega, kar sva navzgor peljala s kolesom, saj tako luštnega klanca verjetno še nisva vozila. Ne le ambient, tudi sama pot je strašno uživaška in s svojimi težavami ravno prav izzivalna, da pa se bo izkazala kot skoraj v celoti vozna, si pa niti v sanjati nisva upala verjeti. Dejansko je porivanja resnično le mestoma za vzorec, ravno toliko, da strneš vtise in zajameš sapo za naslednji odsek. Še najdaljši nevozni del je bil tik pod Domom na Komni, kjer sva kolo dobrih 20 vm odnesla na hrbtu, nasploh je največ nevoznih mest nad Peklom in do Komne. Strmina niti ne predstavlja posebnega problema, saj so težave večinoma tehnične, gibljejo se pa okoli V6.

Spust na Lepoč in naprej na Prehodce je bil zatem sicer skalnat, a prav prijetno počivalni, le nad Lepočem naju zagruščene serpentine niso gostoljubno 'sprejele'. Pravljična prečnica mimo planin do vznožja Rodice nama je bila pa kolesarsko že znana. Do Dobrenjščice je bonbonček, mimo lovske koče sva odpedalirala kolikor se je le dalo hitro in neopazno, sveže uplenjena, vzorno pritrjena divjačina na nahrbtniku je sicer pričala, da je adrenalin že potrošen, a pri lovcih se nikoli ne ve. :(

Dobrenjščica - Razor sva tokrat vozila v obratni smeri, kot nama je bilo poznano, in to zadnje se nama je kar bolj dopadlo. Vzpon je sicer naporen, a ne pretežak, zatem pa se vse izpostavljene težave odpeljejo navzdol, za Kalom je pričakal lušten spust, zatem sva bila en-dva-tri na planini Razor, kjer sva bila še tako poskočna in 'frišna', da se nama je prav neumno zdelo, da bi tu prenočila, kar je sicer bila rezervna varianta. Baško prečko sva letos že peljala in ne boste verjeli, ampak na najbolj 'psihadeličnem' delu za Konjskim brdom se mi je uspelo prekucniti po pobočju navzdol. Tako kot večina nesreč se je zgodilo skrajno trapasto, ko sem ustavil kolo in pogledal nazaj, se mi je podrl stop desne noge in prav butalsko sem se prevalil čez pot, po pobočju navzdol in ustavil za dve ušivi ruši, spodaj je na srečo za rezervo čakal še mali macesenček, zatem pa le še zrak...

Spust po mulatjeri z Rodice na Baško prečko nama je bil prav tako poznan, tako da sva upala na precej vožnje navzgor, pod Rodico sva prav tako mislila, da imava še nekaj moči na rezervi, a se je izkazalo za zmotno, saj naju je takoj zabilo v tla (silovito strm začetek, zatem tudi kamnito in vse bolj zagruščeno, skupaj 600+ vm). Marijana je še malo pobrcala, zatem pa naložila kolo na rame, sam sem pa čisto pretrmast, tako da sem šel preko 'zabitja' in sem gonil v nulo, kolikor se je le dalo, kar pa ni zneslo po več kot 10vm na interval, ki sem ga vsakič zaključil s 'silovitim' počivanjem. Po nekaj časa sem se nekako navadil tlake, tako da mi je v prvih 300 vm klanca uspelo zvoziti praktično vse. Zatem je bilo vse bolj gruščnato, 'kompromisov' s hojo vse več in zadnjih 100 vm do grebena sva družno odpešačila, zatem pa, ko sva se spravila k sebi, skočila še na vrh Rodice, saj bi nama brez vrha kar nekaj zmanjkalo.

Spust sva od doma zastavila preko smučišča Vogel, če bi bila na Rodici le dovolj zgodnja, kar sva ŽAL tudi bila, saj je bil ta najin načrtovan 'lušten' spust bolj kot ne razočaranje, naslednjič bova odpeljala preko planine Suha, ki je ne samo hitrejša, temveč gotovo tudi kolesarsko bolj smiselna in tekoča izbira. Po grebenu preko sedlo Čez Suho sva morala tudi kar konkretno porivati, se bosti z rušjem in s kolesom na ramah 'plezati' navzdol, šele na smučišču je vožnja stekla, kjer sva navzdol kolesarila skupaj s tekočim gruščem in je bilo najbolje kar spustiti, kolo se je pa toliko pogrezalo, da je grušč kar sam skrbel za zaviranje. ;)

Na spodnjem delu smučišča sva staknila markirano potko, ki je na zemljevidu tako lepo 'kolesarsko' vrisana, v resnici se pa na začetku gura, zatem se nosi nekaj časa navzdol, malo pelje, potem se spet nosi čez podrtje in ko je vožnja ravno stekla, sva treščila na nemarno vlako, ki naju je morila lep čas, vmes sva spet uživala na singli, zatem naju je spet tlačila vlaka, za konec pa še malo luštne potke in že sva bila v Bohinju. Namesto zaključka morda malce o moški naravi: zadnjica je bila spodaj tako pekoča, da se niti vsesti nisem več mogel in sem celoten vzpon do Savice kolesaril stoje. Sem zapisal celoten? Ne, dober km pred Savico naju je naravnost spektakularno in na polno prehitel naspidiran 'divjak' na treking-gorskem kolesu, moj lovski nagon me je nesramno prebudil, tako da sem se pognal v dir za šprinterjem, brez vsakršnih težav (???) sedel na sedež in mu vse do parkirišča glasno dihal za vrat... ;-)))