Greben Kucerjev od Male Jerebice na Jerebico se nama je dal dolgo prositi, tokrat sva ga namreč prepričevala že četrtič in ga končno tudi pregovorila. Pametnejši pač odneha... ;)

Na Malo Jerebico sva poznala od lani, le da je bila 'pot' tokrat za spremembo polna klopov. Ključno mesto grebena preži tik (15 m) nad škrbino, kjer je z raza potrebno prestopiti v izrazit kamin. Z robu zelo izpostavljeno desno okoli vogala in po ozki 'polički' z gromozanskim gladkim trebuhom, ki ponuja le nekaj podprijemov, proti notranjosti, kjer je na koncu potreben v šiiiirok zračen razkorak, zatem pa po 'polžje' v kamin. Sliši se kar enostavno, a lani sva se z detajlom igrala par ur, pa ključnega giba kar nisva upala narediti. Tokrat sem nad trebuhom poskusil zabiti klin, in ko sem v prepad poslal tri luske, je en hudič le zagrabil. Z goljufijo (prusik v klin) sem se 'sprehodil' po polički, z desno le dosegel oprimek, spustil prusik, ga zamenjal za ušiv podprijem ter nogo počasi raztegnil na drugo steno kamina. Plezalniki so zagrabili in brez težav sem zgvozdil v notranjost zagruščenega kamina. A opravljenega je bilo šele polovico dela, saj Marijani varovanje z vrha ni ponujalo prav nič lažjega plezanja, pa tudi nihaj ob morebitnem padcu v gromozansko zagozdo ne bi bil prav nič zdrav. Dvakrat je poskusila, prvič jo je še pravi čas ustavila 'singerica', v drugo je prišla dlje, ko pa tresenja rok ni mogla več krotiti, je raztegnila noge skoraj v špago in...bila sva čez.

Glede na vodniček bi moral biti raz četrte stopnje, a je bil tale 'zabaven' problemček gotovo bližje petici - vsaj midva se pod peto stopnjo sploh ne 'pogajava'. Nadaljevanje je bistveno lažje, saj težave le še nekajkrat sežejo nekje med III in IV: po kaminu navzgor in levo po skrotastem svetu v izrazito škrbinico (vmes težji prestop čez gladko ploščo, v škrbinici se odpre fantastičen pogled na J steno Jerebice), od tod navzgor po levi strani in po skalah, travah in rušju v cik-caku na prvo glavo Kucerjev (2045 m). Nadaljevanje preko druge, bolj izrazite glave in na vrh Jerebice je jasno razvidno, prehodi se lepo odpirajo (prav po grebenu ali tik desno ob njem) in 'plezanje' ni več posebno zahtevno. V skupnem strašno lep, a tudi precej divji in presenetljivo zelo travnat pristop na Jerebico. Impresivna J stena začara že spodaj pri dostopu, ko se vrat skoraj prelomi ob poskusu 'objema', pogled na steno s strani je pa sploh posebno doživetje. Morda pa kdaj potipava prav po J steni navzgor, kjer pa lahkega kruha za naju (še) ni... ;)