Ponovili smo turo (Pridružil se nam je Matej, ki je drugače po 'fohu' plezalec.), ki se nam je lani po celodnevnem garanju ter iskanju tako strašno dopadla in tokrat moramo povsem neskromno zapisati, da nam je lani trasa 'kolesarskega Obirja' po dolgem in počez resnično izvrstno uspela. Letos je bila tura brez nepotrebnih zapletov (Razen 'povsem' zlomljenega okvirja, ki nam je z dvakratnim nameščanjem obližev popestril dobro uro - kolo je pa začuda zdržalo, nikoli ne bi verjeli, če ne bi videli!) prav čudovito tekoča, lovsko potko smo zadeli iz prve, porivali vsega skupaj 150 vm, se čudili, koliko več in bolj tekoče smo peljali, nekaj serpentin nad Kapelsko kočo bo pa na našo vožnjo v sedlu še malce počakalo. Celo tistih zloglasnih 300 vm metrov proti koncu, kjer so noge že prazne, čaka pa te konkretna V6, ki ne kaže najmanjšega namena popuščanja, ni bilo tako hudih, pravzaprav se je dalo v celoti (s par počitki) peljati. Priznamo pa, da smo uporabili doping. Hrane sicer nikoli ne nosimo v gore, tudi 'powerbarov' ne, ampak Pikičini bonbončki dekstroze so tik pred napadom na ta klanec očitno naredili čudeže... ;)

K lanskemu opisu morda še malo napotkov. Nekaj deset metrov preden se cesta na 1700 m izravna, se navzgor odcepi slabše vidni travnati 'kao' kolovoz (lovska potka). Držimo se leve poti, po kateri kmalu priguramo do markirane potke. In še glede markacij v drugem delu ture: makedami so markirani, tako da napačne odcepe 'kmalu' prepoznamo, na zloglasnem klancu je potrebno na križišču izbrati nadaljevanje levo navzgor, na prečnici do Šajde je en odcep od makedama slabše označen...