Pavličev vrh (1339 m) - Pavličeva stena (1653 m) - Lesnikovo sedlo (1527 m) - Jerebičje (1762 m) - Matkovo sedlo (1623 m) - Matkov Grintovec (1711 m) in Jerševec (1731 m) - Matkova kopa (1952 m) - Krničko sedlo (1798 m) - Krnička gora (2061 m) - Mrzla gora (2203 m) - Matkov kot.

Krnička gora naju je zaradi odmaknjenosti že nekaj časa vabila na obisk, pravo idejo za turo nama je pa končno prišepnil Prletov vodnik po grebenih slovenskih gora. Na kratko še nekaj o tej novi knjigi, dobrih idej za ture je res veliko, opisi, pisanja in izvedba tur so tipično 'Prletovski', kar pomeni, da se na opise niti ne moremo zanesti, marsikje so celo divje netočni in tudi v čudni smeri, saj avtor preveč obožuje 'ritensko' premagovanje glavnih težav, zato pa dobimo v kompletu še kup dodatnih (= nepotrebnih ;) nasvetov in čudnih 'pravljic', resnično pa moti šlampasta in slaba tehnična izvedba knjige.

Na zaraščeni potki z mejnega prehoda do Pavličeve stene je smiselno obleči dolge hlače, tudi takoj za vrhom je potrebno pazljivo izbrati nadaljevanje, saj te sicer greben premami na stranski krak, ki pa se oddolži s pravljičnim ambientom, kar so seveda naštudirali tudi lovci. Sestop s Pavličeve stene je nekaj časa celo markiran, zatem se je potrebno 'na pravem mestu' odcepiti desno in sestopiti na Lesnikovo sedlo. Ti dve zanki bi utegnili biti še najhujši orientacijski nadlogi celotnega grebena, zato le spremljaj, v kateri smeri se nahajajo grebenski vrhovi in pozorno zalezuj mejne kamne, ki so na gosto posejani. Na sedlu naju je 'razveselil' grozd nemarnih vlak, a naju je višje na grebenu v prijetnem ambientu kmalu 'ujela' čudovita potka s še lepšimi razgledi. Preko Jerebičja je šlo prav idilično, tudi na Matkov Grintovec sva pristopila uživaško, zatem pa je preko Matkove kope stezica počasi ugasnila, napadlo pa naju je ruševje, ki ga je tudi za vsega hudega vajenega kar malce preveč.

Potka pravzaprav ni zares izginila, le odvila je daleč stran od grebena in to na Matkovi strani. Nadaljevala sva po manj uhojeni potki po grebenu, ki pa je kmalu ugasnila tik desno pod grebenom. Kopo sva tako naskočila kar direktno po rezi, kar je pomenilo najprej rušnat preboj na samo rez, potem pa pretepanje z grmovjem na 'mostičku', ki naju je dostavil do kratke stence, ki brani nadaljnji prehod. Po dobrem razgledu sva ugotovila, da bi morala vse skupaj obiti na desni strani do škrbine nad izrazitim zobom in šele potem levo gor na greben. Tako sva prehod na koncu 'mostička' poiskala levo od raza, kjer pa sva morala preplezati navpično ruševje, nadaljevanje do vrha je bilo zatem lahko. Tudi sestop (normalni pristop s Krničkega sedla) s Kope je bil malček tečen, deloma je bil sicer lepo uhojen, od daleč jasno razviden, poteka pa na desni (Z) strani grebena. V vršnem delu naju je pričakal kratek navpičen pragec v žlebu (dobra II), nižje pa zaplata ruševja nad meliščem, zatem pa še ena hujša do gredine, ki naju je preko še nekaj grmičkov privedla do sedla.

Tu sva preko grebena prestopila na levo stran in večinoma po grušču dosegla škrbino pod Krničko goro, kjer naju je pričakal še lušten plezalni del, ki je tokrat le potekal strogo v skali in bil prav lahak, glede na malček hujši prvi vidni vtis (mesto II). Na grebenu preko Krničke gore se hodi po sami rezi, razgledi so čudoviti, nadaljevanje na Mrzlo goro sva pa že poznala: do škrbine in potem levo od razu po drobljivem svetu (I-II) na greben in po njem na vrh. Sestopila sva v samotni Matkov kot, kjer sva kar spotoma 'nafehtala' prevoz do avta (Hvala! Nič se še niste oglasili, pošte in fotk nisva dobila.), občudovala Škaf ter vseskozi zabavljala čez nemogočo potko. Zelo lep greben, dolg samoten odklop s čudovitimi 'naslonjači', le ruševja preko Matkove kope je bilo za naju očitno preveč, poskusi se držati nasveta z 'zobatim' obvozom!