Za začetek naju je navdušil bohinjski smisel za gorništvo, saj so tudi 'planinsko' parkirišče opremili s parkirno uro, kjer je treba ure zakupiti vnaprej (1 ura = 1 eur), prekoračitev časovnice pa se plača s kaznijo. Začuda je tudi 'vselej' prisotni možakar, ki pobira cestnino za planino Blato, iz čisto druge bohinjske 'firme', saj za parkirišče skrbijo spet tretji redarji. No, tako so vsem možnim planinskim strahovom na turi bohinjci ustvarjalno dodali še strah oziroma nervozo pred prekoračitvijo parkirne ure. "Koliko bo dolga tura? Kako naj vem, ene tri ure. Kaj pa nepogrešljivi zapleti? Ok, nastavi na štiri ure? Kaj pa, če se kolo pokvari? Hudiča, daj na polno (10 ur ali več = 10 eur), naj imajo za nov 'sveder'!" ;)

Cesta na planino Blato je bila prav nevzpodbudno opremljena z lužami, klanec na Krstenico naj bi bil pa hudičevo težak in napovedan kot v celoti V7. Pogled na razbito in strmo vlako (Kolovoz je kar premočna beseda za odsekoma tako razrito pot - in to v osrednjem delu TNP?) s podlago iz zemlje nama je v hipu odpihnil kakršnekoli utvare o neprekinjeni/tekoči vožnji, saj v takem na polno sploh ne moreš pošteno pritisniti. Ali te zagrabi mokra/mehka zemlja ali pa ti na skali spodrsne blatna guma - v noben primeru ni 'rešitve'. A sem bil le toliko trmast in vztrajen, da sem vseeno poskušal povsod peljati, čeprav je šlo večkrat naprej le po nekaj metrov, pa mi na dveh najostrejših klancih tudi tega ni v celoti uspelo in je bilo potrebno tudi poriniti. Zverinico bova seveda z veseljem poskusila še kdaj, a v sušnem obdobju!

Spust v Voje je hipoma odplaknil vse tegobe vzpona, še več, pravzaprav še veliko več, tako da niti podrta drevesa sploh niso zmotila in so bolj skrbela za umiritev po prestanih užitkih. V dolini sva nadaljevala ob ozkih in globokih koritah Mostnice, za srečen zaključek naju tudi oglobili niso... ;)