Traso povsem neasfaltnega 'gira' nam je tlakoval Nejc, mi smo jo seveda navdušeno in hvaležno posvojili. 'The' krog je bil čisto druga pesem kot kratek krogec izpred par tednov, na koncu je višinomer pokazal celo blizu 3k vm, tako da ni čudno, da smo dooolgo brcali. Pikici je bila tura sploh blazno všeč, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, dodatno je seveda neumorno stišala pokukat tudi na Robleka, ki sem ga lani tako hvalil, in tudi prečnice pod Pečmi ni hotela niti za ped zamuditi, za kolovoz je kar nisva uspela prepričati in smo se tako namučili še z iskanjem in brcanjem gori doli pod grebenom, za konec nama je vsilila še nekaj plezanja po grebenu. Trmasta je tale naša Pikica, nikoli ne obupa, vedno je polna vneme, nobena prepreka ni prevelika, nobena zaloga vode premajhna, nobeno za(je)bavanje ni preveč nesramno, le blata v očesu pa kar ne mara... ;)

Završniško jezero - Valvasorjev dom - planine pod Stolom - Jagrske bajte - izvir Završnice - Zelenica - Ljubelj - Bornova - Preval - izvir Roža - Poljška planina - Roblekov dom - Poljška planina - Kališča - Sankaški dom - prečnica pod Pečmi - tunelček Lipje - Završniško jezero.

Skoraj vse odseke ture smo že peljali, na Valvasorja je bil ogrevalni dolgčas, preko planin je bilo zelo luštno, nad Jagrskimi bajtami smo veselo švicali (Začetni grušč je bil tokrat z novimi plašči celo vozen, zato pa je zobe nepričakovano pokazal klanček na Smokuški planini, ki je bil začuda prav nemarno zagruščen in nas tokrat na kolesu ni hotel prenašati.), do Ljubelja je bilo bolj na 'rolling stones', Bornova je po pravilu v obe smeri cukerček, spusta z Rože je za makedam kar škoda, vzpon na Roblek je bil v mokrem ubijalski (Žal smo morali polovico prehoditi, saj je drselo kot za stavo - v suhem gre s trudom skoraj v celoti na kolesu.), zato pa je bilo navzdol grede čudovito. Večno blato pod Poljško planino se še ni uspelo posušiti, nižje so nas motila podrta drevesa, do Sankaške smo pribrcali čisto po grebenčku, nadaljevali v smeri za Rodine in se na vseh odcepih držali desno, saj smo hoteli ujeti prečnico pod Pečmi, ki jo je Nejc tako pohvalil.

Ta del nam ni bil nič znan in smo potko že takoj na začetku, pri koritu, izgubili. Na drugi strani napajališča smo jo spet staknili in se je potem dolgo držali, ter le tu in tam za hip zapustili, a takoj spet našli. Problem je v številnih razcepih in vsaj enkrat je pravo nadaljevanje malce skrito. Po kar dolgem brcanju smo spet pripeljali na travnik, kjer se je vse cepilo. Izbrali smo nevtralno (vodoravno) nadaljevanje, pa smo se vseeno ušteli, saj smo prehitro pribrcali na greben Peči, nekje med Lipjem in Brinjevim vrhom. Malce smo pokukali po grebenu, pa ni bilo kruha, ker se s kolesom v rokah plezati pač ne da, tako da smo se z mesta, kjer smo pribrcali na greben, peš spustili za slab lučaj na drugo stran do luštno vozne prečne potke, ki povezuje vodni zbiralnik nad Mostami in akumulacijsko jezero Završnice. Levo smo se za hec (in fotke!) popeljali toliko, da smo prevozili tunelček, ki omogoča prehod preko (hmmm, skozi!) greben, da bi si pa točno ogledal, kje bi pot morali vdeti od spodaj, si pa kar nisem upal, saj je Pikica že hudo grdo gledala in sem raje obrnil. Še enkrat smo peljali skozi tunelček in po prečnici odkolesarili do izhodišča. Pestra, dolga - čudovita tura.