Zjutraj sva bila kar nekam povožena in kolo takrat pride kot naročeno, saj so pri kolesarjenju mišice in sklepi bistveno manj obremenjeni. Žal sva se precej precenila pri izbiri vzpona, saj so bile skale ob potoku Jerman še spolzke, pa tudi najine mišice so se izkazale kot preveč izpraznjene za tako silovit klanec, ki se ga je treba lotiti spočit in sva pač cepala s sedla kot muhe, katere sva z enim zamahom pošiljala v večna lovišča prav tako kot pogumni krojaček, ki jih je pospravil po sedem na en mah... ;)

Na tem klancu sva se lani že dvakrat kar uspešno trudila, tako da sva bila tokrat precej trmasta in sva že od Frtaleža poskusila peljati vse, Marijano je dokončno zabil klanec pod lovsko kočo, ki ga je iz trme odpeljala s krči, sam sem šel pa tudi velikokrat čez 'mejo', posebno na zaključku proti sedlu pod Trupejevim poldnevom. Čudovit odsek s sedla do Grajšiče in preko Črnega vrha do Sedliča sva skusila že lani, sam sem bil takrat sicer prikrajšan, ker mi je odpovedal gonilni mehanizem, zato pa je bilo tokrat izjemno sladko. Tudi spust v dolino sva namesto makedama lahko opravila, kot se šika, tako da sva s sedla kolesa nesla proti Jepci (70 vm), nadaljevala po kolovozu do glavne gozdne ceste, levo do odcepa markirane potke desno navzdol in po njej v Belco. Ta potka je prav neverjetna, saj se po odsekoma zelo strmem pobočju položno v serpentinah vije navzdol, tako da so glavne (te pa zelo hude) prepreke 'le' številni okljuki.

Zabava je dolgo trajala, malo je bila tudi boleča, saj se padcem pri poskusih nekaterih resnično ostrih in ozkih ovinkov ni dalo ogniti. Marijana je v spodnjem delu malce popustila s pogumom, meni je šlo pa še kar solidno od kolesa, spodaj mi je po nesreči uspelo zvoziti celo nekaj takih serpentin, da sem bil prav prijetno presenečen. Bog si ga vedi, kako to vozite 'profesionalci' (Tomaž? ;). Hitri makedamski zaključek v dolino nama je zatem prišel kot naročen, saj se je nemudoma po stiku z asfaltom razbesnela strašno huda ura!