Na grebenu Loške stene sva bila že nekajkrat na obisku, tako z bavške kot koritniške smeri in sva prehode ter prečenje okvirno po odsekih že spoznala, le del med Briceljkom in Morežem, kjer sva se takrat grebenski rezi izmaknila nekje 100 m nižje na balenski strani, nama je bil še neznanka, a sva imela strogo grebensko linijo tudi tam že ogledano, čeprav naju je že samo s pogledom močno plašila. Prav zaradi prehodov po/ob rezi Z žandarja Moreža sva izbrala prečenje z J na S, ker je iskanje prehodov navzgor pač lažje. Namesto normalnega pristopa iz Kluž sva tokrat zastavila po zelo samotnem brezpotju iz Bale skozi Veliko Rupo, ki ga še nisva poznala in sva ga nad krnico nameravala začiniti s prečenjem Kobile.

V gorniški literaturi je o prečenju Loške stene marsikaj zapisanega, še najbolj obširen je Miheličev zapis v planinskem vodniku Julijske Alpe, kjer je predstavljena najlažja 'grebenska' smer od S na J, ki pa se daleč spodaj izmakne prečenju Bedinjega vrha in Moreža, ki sta brez dvoma najostrejša grebenska vrhova. Morda je bilo od vseh opisov še najbolj zanimivo branje Prletovega prečenja v dveh kosih, kjer sva se odlično zabavala z branjem zelo strašljivih 'pravljic', ki so naju po naporni turi zazibale v tako željeni spanec. Točnih podatkov o prečenju prav po grebenski rezi pa ni nikjer, razen navedb, da v tem primeru na omenjenih dveh ostricah čakajo plezalne težave tretje ter četrte stopnje in dodatno tudi spusti po vrvi. Tudi navedeni časi so naravnost 'gromozanski' in se pod najdaljši poletni dan sploh ne spuščajo...

Tura ni bila planirana, pravzaprav je bila nadomestna, saj naju je pri začetku grizenja kolen nad Možnico na lepem prešinilo, da sva doma pozabila kladivi, brez klinov pa raz Jerebice ni v najini domeni, že tako sva lani tam z vso opremo obrnila. Prav dosti nisva cincala in sva se zapodila v Bavšico in poskusila z grebenom Loške stene v enem zamahu, kar je bila že dolgo najina želja, čeprav nama je ura kazala že pol deveto.

Iz Bale sva na mestu, kjer markirana pot preči grušč (1000- m, možic, še pod pl. Bala), odvila naravnost navzgor, kjer naju je do zapore v okljukih vodila dobro uhojena potka, ki naju je povedla levo v obsežno krnico in se zatem vdrla v tla. Iz krnice sva se usmerila levo navzgor na veliko travnato gredino, ki preči pod steno in kjer sva potko spet ujela (požagano drevje, lovci?). Po daljšem prečenju se je potka pod prehodom v krnico Velike Rupe spet porazgubila, navzgor pa naju je povedel lahak travnat žleb. Namesto manj zanimivega nadaljevanja po krnici navzgor do sedla med Vrhom Krnice in Oblice (na oko lahko) so naju Kobilje glave kar same povlekle na njihov greben, ki sva ga po gamsjih prehodih naskočila že na travnatem 'repku'. Potem je šlo uživaško po grebenu vse do Vrha Krnice. Še najtežja je bila druga skalnata glava, kjer je težavnost najlažje smeri okoli II (tik levo ob razu). Zelo prijeten in še bolj samoten pristop.

Z Vrha Krnice do Briceljka pri izbiri smeri ni posebne umetnosti (hmmm, nama je sicer uspelo zgrešiti najlažji in označen sestop z Oltarjev, tako da sva se malce naplezala), za najvišjim vrhom Loške stene se pa iskalna zabava prične in traja vse do škrbine za Bedinjim vrhom. Z Briceljka sva nadaljevala po grebenu proti Morežu in tako kot pred leti obstala na mestu, kjer se teren nepregledno prelomi navzdol. Tokrat sva okoli roglja vrgla prusik in se spustila navzdol, zatem pa spodaj opazila gamsji prehod, ki prav iz škrbine do 'najinega' roglja poteka v cik-caku v levo. Seveda sem skočil nazaj gor in pobral prusik - nič posebnega, nekje (dobra) trentarska dve. Po prečenju škrbinske grbe naju je od blizu prav prijazno pozdravil zloglasni Morežev stražar, ki od daleč presneto straši, od spodaj pa je travnata polička na desni strani delovala prav domače, saj je bila uhojena celo gamsica. A kako sva bila presenečena, ko sva začela s travnatim 'plezanjem', saj se je polička vse bolj bočila nad praznino, uhojeni stopi so bili sicer zanesljivi, namesto oprimkov sva se morala pa sprijazniti tudi z manjšimi rušami. Na drugi strani se je svet prijazno nasmehnil, splezala sva po skalah navzgor na manjšo ostrico, kjer naju je pričakalo zelo zračno plezanje v ostro škrbino, kjer sva obstala pod navpično in precej gladko vršno steno žandarja. Pokukala sva levo, kjer se nama je spet nasmehnila polička, ki pa je bila resnično nebeško izpostavljena. Splezala sva par metrov navzdol do nje, obkolila žandarja in se na drugi strani brez težav povzpela na njegov vrh.

Do vrha Moreža in naprej po grebenu na Mali Bedinji vrh je smer 'odprto' pregledna, po kar ostrem travnato-skalnatem grebenu v škrbino in na Veliki Bedinji vrh tudi ni nobenih zank, le zraka in strmih trav je na pretek, zato pa je sestop malce bolj zaguljen. Najbolje je za nosom, torej še pred 'zavrhom' (= predvrh za vrhom ;) iz škrbinice levo dol na izpostavljeno travnato poličko, ki privede do roba in od tam 'po pameti' navzdol do travnatega žlebu, ki vodi v škrbino. Naju je na robu, tako kot na Oltarjih, zavedla uhojena varianta, ki je spet vodila desno do klina za spust, tako da sva še enkrat malce več poplezala, a ni bilo sile. Na Bavh in naprej na Plešivec je svet spet povsem razviden in lahak, le povsem grebenski sestop (neobvezen, lučaj pod grebenom na balenski strani vodi udobna travnata gredina) z Bavha je presenetljivo oster, za kar poskrbijo odrezana koritniška stran in dva obla trebuščka. Na Plešivcu sva bila na koncu kar utrujena, tako da nama je počitek na prijaznem sončku strašno sedel in bi se do večera lahko še dolgo martinčkala, a kaj ko se nama potem ne bi več ljubilo navzdol!

Z vremenom sva imela tokrat presneto srečo, tako da naju pozna ura na izhodišču ni 'izdala'. Za hiter grebenski tempo so skrbele predvsem občasne kapljice, grozeči oblaki in grmenje v daljavi, a se je nebo vsakič zjasnilo, na koncu se je napravil prav čudovit, jasen dan z obilico modrine. Da strneva, prečenje prav po grebenski rezi ni tako zelo zahtevno, kot pravi literatura, in se ga da opraviti povsem brez varovanja, kar pa velja le za zelo izkušenega gornika, ki je v trentarskem 'zraku' povsem domač. Midva se prav do centimetra grebenske rezi seveda nisva držala, več kot deset metrov se pa verjetno tudi nisva nikjer odmaknila. 'Pravih' plezalnih mest ni prav veliko in so povsod kratka ter se gibljejo okoli (skalne in trentarske) druge stopnje, nekaj mest malo vsaj zadiši tudi po trojki, slalomiranje na Morežov žandar bi pa zaradi zračnosti ocenila s trentarsko tri. Plezalno je še najtežji gladek trebušček pod Oblico, ki pa je čisto kratek in zavarovan z vrvjo, tako da sploh ne predstavlja problema. Večjo prepreko verjetno predstavlja fizična pripravljenost, saj nama je višinomer na potepanju nameril celih 2500 vm. V primeru prečenja po sami rezi je prav zaradi Morežovega žandarja bolj smiselna smer od J na S, čeprav se praktično vse ostale glavne težave v tem primeru plezajo navzdol. Tudi časovno greben ni tako zelo dolg, v zmernem, uživaškem tempu in brez daljših počitkov ter zatikanj pri iskanju prehodov se boš od Vrha Krnice do Plešivca sicer sladkal dolge ure, a so poletni dnevi še mnogo, mnogo daljši...