Turo sva imela že dolgo v glavi, posebno ker sva enkrat celo pripešačila do Berebice, odkoder se nama nikamor več ni ljubilo in sva 'zagrozila' s kolesarsko vrnitvijo. Tudi zaradi vremena se je odločitev zdela idealna, saj bi jo v primeru napovedanih prezgodnjih neviht lahko poljubno skrajšali. Mulatjera do Starega utra je med kolesarji zaradi okolja in razgledov precej čislana, dodatno je obljubljen tudi zelo naporen klanec, 1000 vm, v celoti V5...

V resnici je klanec čisto zmeren, saj težave le odsekoma dosegajo (slabo?) petico, tako da se večinoma prav lagodno brca navzgor. Vse se pa spremeni na zadnji serpentini, odkoder sledi dolga prečnica do Starega utra. Namesto nerazglednega gozda se svet čarobno odpre, mulatjera se kar drzno vkoplje v 'steno', tudi kolesarske težave se močno dvignejo, nevoznih je pa le par metrov, kjer se je mulatjera žal podrla.

Ko smo kolesa previdno skrili v smrečje, smo lahkotno skočili še proti Trentskemu Pelcu. Sledljiva potka nas je najprej usmerila naravnost navzgor, zatem smo poiskali prečno nadaljevanje daleč v levo, odkoder nas je možic spet usmeril naravnost navzgor na melišče, ki se najvišje zajeda v JV steno (vstop označuje večji možic). Pod meliščem smo se zabavali na balvanih, na vrhu melišča pa na robni zevi, nadaljevanje po najlažjih prehodih (I, eno mesto I-II) je bilo lagodno, smer pa so nam kazali tako možici kot uhojenost. Namesto 'čudovitega' mrča v smeri Špičja, se je na drugi strani grebena proti Jalovcu videlo le malce več, tako da smo jo kmalu ubrali navzdol, povijugali po snegu, plezali po balvanih, noreli po mulatjeri v dolino in se osvežili v Soči, kjer nas je uspavalo močno sonce, tako da se nam navkljub dokaj kratki turi in še zgodnji uri ni nikamor več 'luštalo'...