V SK je glede na oceno in žar avtorjevega opisa jasno, da je dolga prečnica nad Baško grapo v vseh pogledih vrhunec vodnička. Že kar nekaj časa smo se odločali za turo, kombinirali bolj zanimiv vzpon ter spust od opisanega in na koncu se nam je (skoraj) vse skupaj lepo poklopilo v čudovito, a tudi naporno pustolovščino. Namesto dolgočasnega cestnega vzpona do pl. Razor smo si pri Tomažu izposodili samotno varianto preko pl. Temna brda, s Table smo pa izbrskali zanimiv spust iz Kala v Zarakovec. Nekaj zanimivih variant bo pa ostalo še za drugič in tretjič... ;)

Ker smo pričeli v Grahovem, smo morali opis pri Podmelcu vdeti od zadaj, kar se nam je očitno povsem ponesrečilo. Klanec je bil betoniran (v opisu asfaltiran), a se nismo preveč vznemirjali, ker je na zemljevidih vrisana ena sama pot. Približno 150 vm višje je bilo betona konec, zatem smo prebrcali še kakšnih 100 vm kolovoza, dokler nismo prišli do križišča, ki ga ne bi 'smelo' biti. Razcep naravnost navzgor je vodil do jase z lovsko prežo, kjer je bilo poti konec, levi razcep je bil bolj obetaven, a se je zaključil s prestrmo potko, desni je pa hitro usahnil. Po pregledu vseh in posvetu z zemljevidom smo izbrali strmo levo nadaljevanje, višje po potki porinili do nove jase s prežo, kjer je bilo spet vsega konec. 'Zarinili' smo v gozd, se oklenili stečine, dooolgo lomastili po 'goščavi' in prečili daleč v levo, padli na obetavno potko, ki nas je privedla do še tretje jase z lovsko prežo, odkoder smo pa lahko odkolesarili in to točno do Borovnice, do kamor bi morali po kolovozu prispeti kakšno uro bolj zgodaj... (Preverjanje je pokazalo, da je bil vbod v Podmelcu kar pravi, le zgoraj na kolovozu smo nekje spregledali odcep v levo!)

Nadaljevanje je zatem teklo kot namazano, saj težav s smerjo in orientacijo ni bilo več. Na koncu gozdne ceste nad Selam nas je pričakala odsekoma izpostavljena potka, tako da je bilo prečenje do odmaknjene pl. Temna brda zelo luštno, prav tako nadaljevanje do ceste, ki pa v bodoče ne bo več tako idilično, saj v duhu 'napredka' stezo žal širijo. Pl. Lom nas je presenetila z velikostjo in po glavni cesti smo ob spremljavi odličnih razgledov na skoraj celoten greben Peči (= Spodnje Bohinjske gore = Tolminske gore) po dobrih štirih urah končno pribrcali do 'začetka' Baške prečke.

Kmalu nas je pozdravil kratek, izpostavljen spust do urejenega izvira, kjer smo napojili mehove, pribrcali do Ljubinskih sten, odkoder nam je vodniček napovedal pol ure guranja, a kako smo bili (bolje zapisano sem bil ;) presenečeni, ko je bilo nošenja in porivanja čisto malo, saj je bilo skoraj vse vozno, in če listnata podlaga mestoma ne bi bila tako globoka, bi bila vožnja še bolj tekoča. Vzponu je sledil spust, ki je bil do pl. V Prodih prav lahkoten, klanec za njo pa prav nasproten, naporen do zadnjega diha, in kar je sape še ostalo, jo je ukradel divji pogled na nadaljevanje, saj smo pribrcali do vrhunca prečenja: od Konjskega brda do Plohe. Takoj za robom pod Konjskim brdom se svet namreč odpre, tako da pogledi vseskozi uhajajo (= skačejo) daleč navzdol. Prav ta del sva z Marijano lani že prehodila in sva ob misli na kolesarjenje bolj kot ne le zmajevala z glavo. A kako sva se motila, na kolesu je pač le vse drugače in začetni del je bil navkljub veliki izpostavljenosti (razen nekaj vsaj za nas nevoznih mest) dovolj tekoče vozen in naravnost psihadelično uživaški. Vožnje je bilo konec šele na prestrmem klancu do tunelčka, tudi nadaljevanje preko zavarovanih podrtih odsekov je bilo nosaško, do sedla nad Ploho se je pa dalo odsekoma spet (naporno) peljati. Nadaljevanje 'mimo lovske klopce' je bilo zatem kar lepo tekoče, čeprav izpostavljenost vse do konca mulatjere ne usahne in mulatjere je dobesedno kar prehitro konec, saj so jo vrli gozdarji že pred časom 'modernizirali' v pravcato 'avtocesto', ki se sedaj vije vse do Sedla.

Ta del nama je bil pa s Pikico poznan od lanskega spusta z Rodice, tako da smo monotonijo do pod Sedla hitro prebrcali, odkoder smo odvili s prečke in po strmem kolovozu pridrveli v Kal, kjer se je pričel še tretji del ture. Najprej za oznakami Maratona 4 občin od kapelce naravnost dol po pokošeni stezi sredi travnika, zatem pa gori-doli na Znojile in še bolj gor in samo gor, kjer smo ugotavljali, da znajo tekmovalce še pred vzponom na Porezen prav ljubko izmučiti. Prijetna steza, ki se je končno usmerila tudi navzdol, nas je pripeljala v Obloke, kjer smo nadaljevali v isti smeri skupaj z oznakami za Koritnico. Po vzponih in prečenju nekaj nevoznih strug, nas je začuda pričakala celo jeklenica, zatem pa prav lušten spust v dolino, čeprav je bil prvi del po listju presneto drsljiv.