Izbirali smo med luštnim Matajurjem in divjo prečko nad Baško grapo, pravzaprav smo se zvečer, tudi z zunanjo pomočjo, tako vneto prepričevali, kam bi šli, da je zjutraj prišla povsem nenadejana asistenca. Na koncu smo se le odločili za dvojnega Matajurja, saj bi bila za le en spust čisto predolga vožnja z avtom, za dva se pa že močno (pre/s)plača ;)

Italijanski zemljevid Matajurja je superioren, dodatno smo malo plonkali pri Nejcu in potegnili lušten vzpon iz Sovodenj, po makedamu z betoniranimi odseki na Tarčmun, na Mašero in spet po makedamu preko Tamorške pl. na pl. Polog. Po markirani poti zatem (malo porivanja) do mulatjere Rommel, prečno preko pobočja, dokler se travnat kolovoz ne usmeri naravnost navzgor na greben, kjer nas je pričakalo 100 vm izredno strmega pobočja, kjer vožnja v celoti (dodajam pridevnik verjetno - previdnost nikoli ni odveč ;) ni možna, saj se parkrat že tako strm kolovoz še bolj ostro prelomi. Saj v bistvu sem ga zvozil, le da sem nekajkrat zaradi strmine ali razbitih ruš odletel s sedla in kolo prestavil kak meter višje...

Navkljub nič kaj prijaznemu vremenu se nam domov še ni prav nič ljubilo. Krog z vrha mimo Liveka nam je prišepnil Tomaž in res se je potka v Čeplešišče izkazala za zelo luštno, kjer pa je bilo kolesa potrebno na dveh odsekih za kratko prenesti (zgoraj prekamnito, spodaj prestrmo). Drugi vzpon smo vlekli po asfaltu v Livek, do Avse in zatem po vse slabšem makedamu visoko navzgor, dokler nismo spet uživali na čudoviti mulatjeri, le da je dekletoma začelo počasi pobirati moči, sam sem se pa do zaključne strme travnate vesine ravno prav ogrel in sem se takoj zapodil navzgor in začuda mi je šlo celo bolje kot prvič. Ko sem ravno dihal na škrge, nam je sestopajoči namignil, da bi bilo lažje vzpon prebrcati mimo Doma na Matajure. In res smo spodaj na razcepu (na mestu, kjer mulatjera doseže kolovoz) razmišljali o tej varianti, pa nas nekako ni prepričala - za drugič.

Neskončni spust po južnem slemenu Matajurja je bil kot zaslužen posladek po dooolgem in napornem obedu. Odlično ga je opisal že Milko, če na kratko ponovimo: "na sedlu desno dol, ni kaj falit!" No, nam je uspelo prav na koncu, kjer smo zaradi norenja, da bi nas ne prehitelo večerno zaprtje mejnega prehoda Livek, nekje povsem spodaj nevede 'odleteli' z markacij, po stiku z makedamom desno začudeno trčili na asfalt in v dolino padli na napačni strani hriba! Tako smo razvozlali vse skupaj šele med vožnjo domov, takrat smo pa le gledali kot teleta v nova vrata. Za nagrado smo tako dobili še krajši vzpon, da se nam jih je nabralo ravno za okroglih 3000 vm...