Ko spoznaš nekaj lepih kolesarskih tur, se je kar težko odpraviti v 'neznano', tako da sva že nekaj časa na kreativnem 'off'. Tokrat sva Pikici pokazala zanimiv Nanos, še bolj pa me je glodal klanec mimo Plazu, ki se mi je lani pri vzponu-pešačenju zdel povsem nemogoč za tekočo vožnjo.

Prečnica pod Nanosom je bila še bolj luštna kot lani, vzpon mimo Plazu je pa resnično izziv za vsakega kolesarja, ki ljubi totalka zaj.... klance in tokrat se nam je neverjetno dopadel, saj bi šlo tudi bolj tekoče - strahovit izziv za prihodnjič. Od parkirišča nad Gradiščem do planote Nanosa je točno 430 m višine, spodnji del vzpona, do izravnave pod Plazom, je visok 230 m in za stopnjo težji od zgornjega. Začuda je prvih 100 vm klanca navkljub manjšim stopničkam in grušču šlo povsem tekoče, dokler nisem odletel na večji 'štengi', zatem sem do 'sredinske' izravnave naštel točno 18 padcev/sestopov, s tem da sem kolo večkrat moral za kratko tudi prestaviti preko smotanih mest, a je bilo vsega pešačenja gotovo manj kot 20 vm. Dekleti sta se v najtežjem delu tudi zagnano mučili, pri čemer je Pikica bolj vztrajno pritiskala na pedala, Manjca pa na sprožilec. Zgornja polovica vzpona se nama je pa že lani strašno dopadla, saj je v splošnem tekoče vozna, številni skalnati pragovi, ki se vrstijo en za drugim, so pa tako ljubko izzivalni, da je kaj. Tokrat so domine zelo lepo padale, večkrat smo jih sicer morali tudi ponavljali in le štiri zaporedne preostre stopnice nas na kolesu kar niso in niso hotele spustiti čezenj. V splošnem bi celoten klanec lahko ocenili z V7, in da bi ga kdo odpeljal v enem kosu, bi potreboval ogromno moči in kondicije ter odlično tehniko in opremo.

Na planoti smo na kolesu 'aktivno počivali', saj nas je čakal še drugi del vzpona, ki po težavah le malo zaostaja. Od odcepa travnatega kolovoza, ki vodi mimo sv. Hieronima, do oddajnikov na vrhu je namreč namesto udobne ceste lahko tudi 350 vm izjemno zahtevnih klancev. Začetek je še prav lahkoten, zatem se kolovoz, ki je odsekoma le še potka, postavi pokonci in do višine cerkvice ne popušča, nadaljevanje je pa samo še težje. Malce višje je dvakrat zapored po 10 vm potrebno tudi poriniti, zatem je kolovoz do stika z makedamom pod Grmado spet vozen, a le pogojno, saj vožnja nikakor ni ne lahka in brez nekaj 'razjahanj' kolesa ne gre. Na makedamu nismo prav dolgo zdržali, saj so Pikico premamile naporne, a lepo vozne potke ('kolovoz'), ki so se prav po robu planote vile vse do vrha nad oddajnikom.

Pri zanimivem in nikakor ne tako težkem spustu v Strane (SK pretiravajo, spust je v celoti vozen) se je začuda dalo odpeljati tudi po strmem travniku, kjer sva lani samo poskusila in na koncu 'shodila', nižje posebnih težav ni, razen precej podrtih dreves, ki ovirajo tekočo vožnjo, zato pa je bilo toliko več smeha, posebno na nevzdrževanem kolovozu v 'pragozdu' do Velikega Ubeljskega. Lepa in dolga tura (višinomer je začuda pokazala celih 2000 vm - res, da smo v žaru precej klančkov ponavljali, a toliko pa spet ne!), le sonca ni hotelo biti, saj se je velik oblak za cel dan 'usral' prav na Plešo...