Po mokri soboti s kratko, a kolesarsko ostro Zelenico sva v slabem vremenskem obetu nedelje opoldne le dočakala sončno okno, ki sva ga temeljito izkoristila, saj je bilo začuda odprto vse do večera, ko naju je tik po spustu v dolino neusmiljeno 'prebičalo' in namočilo neurje s sodro. Tudi naliv sva 'temeljito izkoristila', saj nama je pri brcanju do doma očistil povsem usrana kolesa, pravzaprav je tako lilo, da se še tuširati ne bi bilo treba...

Čeprav je Mohor povsem blizu Kranja in sva tam večkrat na obisku, njegovih S pobočij prav nič ne poznava, tako da sva s spletišča, ki se hvali z največjim številom GK tur, z zanimanjem pograbila opis 'ekstremnega' Mohorja. Opis vzpona je bil tako (ne)natančen, da sva uspela (jasno, zaradi nepopustljive trme) dolge ure bluziti naokoli. Pa bo treba še veliko več, kajti 'divjina' s potkami in kolovozi je tam presenetljivo obsežna...

Po 'najinem' luštnem ogrevanju čez Šmarjetno sva na opis padla pri Pešenci, kjer je na koncu vasi več kot le ena omenjena singla. Navkljub levi, a očitno 'napačni' izbiri sva po potkah in kolovozih prištrikala do Nove vasi. Za naseljem opis pozabi vsaj dva razcepa, tako da sva se začuda znašla na vrhu Rovnika. Tudi po spustu na sedlo, sva odvila na 'napačnem' križišču, tako da sva gori in doli bluzila ter pretaknila mogoče vozne potke in seveda vse kolovoze in vlake, ki se znajo tudi končati sredi ničesar ali pa na lepem 'planejo' v dolino. Po petem vračanju z zablodelih variant sva srečno naletela na izkušeni domačinki-planinki, ki sta nama pokazali rešitev iz zagate. Še več, začuda sta nama na meter natančno napovedali, kje bova lahko peljala in kje ne, dokler se nekje višje nisva spet priključila 'ekstremnemu' opisu, ki pa ga nisva več sledila in sva po občutku izbirala na razcepih ter pribrcala točno na Bezovniški vrh, odkoder je do Mohorja le še streljaj.