Lani se nam je Čaven zelo dopadel, tako da smo z veseljem pograbili še Kraljevsko turo, ki jo je Tomaž letos dodal v svojo bogato zbirko. In nismo bili edini, saj so imeli tudi Štajerci in Korošci podobne želje...

Resslova cesta je pravi cukrček, škoda le, da je tako slabo vzdrževana, proti vrhu celo drevesce raste prav na potki. Prva polovica vzpona je sicer malce lažja, a premore najzahtevnejši odsek, zgornji del pa ne popušča in ponuja le malo počitkov. Vzpon je v celoti (dokazano) prevozen, začuda tudi najtežji, strm in zelo kamnit odsek v spodnjem delu, le v enem kosu in brez stopa 'zbrcati' Ressla je pa praktično nemogoče, saj je kolesarskih min enostavno preveč, da vsaj ena ne bi 'upalila'.

Po spustu skozi tunelčke smo se zapodili na težko pričakovano Srednječavensko pot, katero smo lani pri spustu v Lokavec le dobro potipali. Več kot 10 km dolga, zračna, odsekoma zelo izpostavljena, razgledna in (Juhuhu!) skoraj v celoti vozna potka, ki se vije pod Čavnom, nam je podarila za dve uri in pol kolesarske pustolovščine, pa nismo prav nič zabušavali, saj so nas vseskozi preganjale 'tehnične' kravce...

Obilno plačilo za obilne užitke je prišlo zgoraj na nepreglednem Trnovskem gozdu, kjer smo se po dolg(očasn)em prašnem mučenju namesto pri koči pod Modrasovcem dolgih obrazov znašli pri koči pod Golaki. Za krivca smo najprej določili Tomaža, zatem se je izkazalo, da je Manjca brala le opis ture ("Na razcepih se držiš glavne ceste.") in smo tako zgrešili že pri gozdarski koči, kjer bi morali glede na opis poti desno. Očitno ženske berejo le zgodbe, moške pa zanimajo le tehnikalije. No, na koncu sem bil za krivca določen sam, ker nisem naštudiral poti in zemljevida ;)

Slabo voljo sta počasi razkadila prah tako pri spustu v smeri Predmeje kot zatem pri vzponu na Modrasovec. Ravno pravi čas, saj smo se potem spet sladkali, najprej po potki do 'ta prave' koče, zatem pa levo po aritmičnih štengcah, na razcepu Lokavec/Stomaž desno ter vse bolj strmo in zavito navzdol v dolino. Ta del nam je bil strašno všeč, težave so za S6 z mesti S7, ravno na naši meji obvladljivega, tako da je bilo na sporedu tudi nekaj manjših padcev, tri čudna mesta smo pa raje prestopili. Za prečenjem Srednječavenske se je 'singla' počasi umirila in prav lahkotno ter strašno uživaško smo 'prinoreli' v Stomaž. Iz vasi smo se namesto asfalta takoj lotili iskanja potk v smeri Lokavca, se prehitro izgubili v opisu, nato pa s pomočjo domačinov našli osamljene kolovoze in potke, ki so nas 'ljubko' dostavili v Lokavec, od koder je do Ajdovščine le še kratek kolesarski 'brc'.