Manjci se je hematom čez noč razbolel, a sva zjutraj vseeno poskusila z že dolgo zamišljeno smučarsko turo in morala zaradi bolečin in 'vlačenja' noge še pred Kočo v Krnici obračati. Po nadaljevanju spanca sva skočila na kolo, kjer z nogo ni imela težav. Takšen uvod zato, ker se dobrih misli nikakor ne braniva, hudobnih pa ne marava. In zato vse tiste, ki s 'težavo' berete najin dnevnik, naprošava, da se malo manj trudite... ;)

Ponovila sva lansko turo preko Možica in Koble, le da sva tokrat namesto Možica pribrcala na Slatnik, kjer je bilo tik pod vrhom potrebno malo poriniti. Mulatjera je letos fantastično očiščena, tako da je bila vožnja po njej izjemno tekoča. Tudi 'zgornja', zračna prečnica, ki je nedvomno vrhunec vzpona, je bila razen enega ali dveh mest v celoti prevozna. Po spustu na in z Vrha Bače sva se zapodila v 'zloglasne' Kobline klance, ki mi jih je tokrat (tretji obisk) le uspelo zvoziti v enem kosu in brez stopa (200 m, V7, V6), priznam pa, da sem v prvem klancu najtežje mesto (zdrsljiv pesek) obvozil po travi, zato pa sem imel v tretjem in četrtem zaradi izmikanja snegu nekoliko več dela. Tudi nadaljevanje vzpona na Koblo je začuda (razen dveh strmih grebenskih odsekov) v celoti vozno, o spustu sva pa Kobli že lani pela hvalnice, tudi nadaljevanje po mulatjeri v vas Bačo je prijetno, predvsem pa hitro...