Pred svitom v Zajzerah nisva imela najboljšega občutka, pa sva se odločila za SV deber Viša, kjer sva pozimi pred dvema letoma že pristopila na vrh in uživaško odsmučala po vesinah na J stran in skozi Mojzesa nazaj na izhodišče. Glede na fotke izpred tedna dni, bi morala biti 'Gola NE' krasno zalita, morda celo tako zelo, da bi se dalo smučati tudi preko ključnega mesta - skok nekje na sredini grape.

Za presenečenje je nato poskrbel sneg, ki sploh ni kaj prida pomrznil, celo v grapi se je naredila le trda skorjica, ki je bila sicer nosilna za smuči, za pešca pa ne. Tudi skok nama je že iz Žabniške krnice kazal svojo črno steno, a sva vseeno malo še vedno računala na zalit prehod tik levo od skoka. Grapa je bila namreč bistveno lepše zalita kot pred leti, tako da sva vstopila (1750+ m) kar direktno po grapi, kjer bi bilo edino možno odsmučati iz stene (opuščena zavarovana pot Mali Viš naskoči z desne). Skok v spodnjem delu sva obvozila po strmi rampi desno proti Malemu Višu, odkoder se nama je lepo odprl zalit prehod nazaj v grapo, še več - nad nama so se nezgrešljivo risale precej sveže sledi smučanja, kar nama je dalo krila.

Po grapi do razširitve nekje na polovici stene, levo na strmo vesino, kjer sva obvozila manjši skokec in zatem desno po rampi nazaj v grapo, ki naju je pričakala z za plezanje odličnim, trdim, celo ledenim snegom, ki naju je privedel do skoka (2200 m), kjer je bilo z upom na smučanje konec (nekaj metrov nižje sta glede na sledi najina predhodnika začela s spustom), saj se obetani prehod na levi ni izkazal z nič več kot zelo slabe pol metra širokim trakom, ki pa nama je ponujal vsaj lahak prehod preko skoka. Na trdem sva si hitro uredila sidrišče in že sem se zapodil v malodane navpični snežni trakec, a kako sem bil presenečen, ko so okli namesto ledu padli v prhek sneg, pod njim pa le obupno gladka skala. Razočarano sem obrnil, vrnila sva se lučaj nižje do prestopa na vesino, kjer sva imela ogledani dve varianti, a v obeh naju je po daljšem poskušanju ustavil presneti 'prhljaj', ki ni hotel nič držati, tudi skala je bila slabo razčlenjena. Za konec sva skočila v prehod, kjer sva nadaljevanje našla pred leti in bi morala biti hitro čezenj, a sva že spodaj goljufala po poprhancu, zgoraj pa tik pod ključnim mestom na zelo zračni, ozki in strmi rampi še enkrat obstala pred le poprhano skalo na preveč izpostavljeni in le nakazani polički, levo v sosednjem požlejenem kaminu pa se je ob poskusu goljufanja zmlelo čez glavo.

Tu naju je dokončno zapustila še odločnost, tako da se je končalo s klasičnim iskanjem primernega izgovora za obračanje in sva ga v hipu tudi imenitno našla. Imela sva namreč ogledana še dva prehoda, od tega je eden vključeval celo dvometrski skokec navzdol v sosednji žlebiček, a naju je predramila pozna ura, saj na strmih in izpostavljenih J vesinah Viša z gnojem ne bi bilo nobene šale, dragoceni dobri dve uri sta nama pa že nenadejano spolzeli s prhkim snegom. Marijana je šla po grapi tudi navzdol peš, sam sem pa poskusil s smuko, a je bilo za tako razbito podlago še čisto pretrdo, tako da sem več ali manj, mestoma tudi s pomočjo cepina, le oddrajsal v krnico. No, vsaj nit v spodnjem delu sva vdela tam, kjer se res da smučati, le skok ali njegov obvoz morata biti nekako zalita, višje pa težav ni več. Nasprotno, zgoraj mora biti glede na teren smuka uživaška...