Opis v strmih smučinah, kjer je omenjen 5metrski skok, nama je dal misliti, da je ocena IV- najmanj malo sumljiva. V spisku spustov je ocena popravljena na IV, Andrej je lani predlagal plus dodatka, vseeno naju je dodobra pretreslo, ko sva nad žlebom za lusko ugledala izjemno izpostavljeno prečnico proti amfiteatru in višje naj bi naju čakal še vsaj en strm prehod in za konec zloglasni skok...

Smer vstopi v steno po ozkem, a smučarsko dovolj širokem žlebu za ogromno lusko, ki se tako lepo vidi že s Klemenče jame, tudi nadaljevanje do amfiteatra in vršni del Nemške grape sta od tam precej nazorna, le prečnica tik za lusko je zakrita in se odpre šele na vrhu vstopnega žlebu. Midva sva ob zračnem pogledu le zmajevala z glavo in previdno prek dveh izrazitih robov preplezala ozko in smučarsko res zelo zelo izpostavljeno prečnico do prijetno vkalupljene grapice, ki naju je prijazno privedla v razsežni amfiteater.

Lažje nadaljevanje do Škarij od tam ponuja udoben Vzhodni žleb (to je bila najina rezerva za vršni del spusta), midva sva se 'raziskovalno' usmerila naravnost navzgor in iskala prehode Nemške, ki so se nama povsod tik pred nosom kot nalašč luštno odpirali. Ključni del je bila zračna in ozka prečnica, kjer je bila skala v sredini le prekrita s snegom, drugače je bilo do strme vršne pregrade vse krasno zalito in prav tam je smeri šele zmanjkalo niti, razen seveda, če bi omenjenih 5 m preplezala po skali, kamor je vodila preslabo zalita, strma in zračna gredina (verjetno desni izstop Nemške, tudi levi je imel skok). Za nosom sva raje spet radovedno pokukala desno čez rob in ugledala žleb, ki je vodil prav na škrbino. Prekopala sva opast, splezala nekaj metrov navzdol do žlebu in kmalu izstopila na škrbini, ki je vzhodna soseda izstopa Vzhodnega žlebu.

Na že gnili drugi strani sva pri prečenju na smučeh izgubila za dober lučaj višine, se potem brez srenačev lovila na trdi, proti Z usmerjeni strmini, kjer sva čez rob dosegla smučino in gaz do vrha, ki je bil lepemu dnevu primerno obiskan. Smučati se je še dalo prav z vrha (III+), čeprav je šlo prav pri prehodu z vršne glave le s škrtanjem pod smučmi. Vzpon po globokem gnoju gor do 'najine' škrbine je bil zatem v pripeki kar muka, a sva bila zaradi razmer na drugi strani kmalu visoko v 'plusu'.

Po pršiču sva povijugala do prestopa čez rob z opastjo, ki sva ga zaradi razmer lahko izvedla kar s smučmi v rokah, zatem naju je pršič udobno razvajal vse do amfiteatra, razen ključnega mesta, kjer je bilo potrebno na zračni prečki oddrsniti/skočiti čez skalo. Nasploh je bil celotni vršni del smeri nad amfiteatrom obložen še s pršičem, nižje pa je bila večinoma pomrznjena skorja, ki se je pri hoji predirala, pri smučanju pa le odsekoma, kar nama je močno zagrenilo izpostavljeno prečnico do luske. Do ključnih dveh robov je šlo brez težav, oba sicer kratka spusta z robov in ozka prečnica med njima sta bila pa precej adrenalinska, kjer je Marijana brez pomislekov segla za cepinom. Začuda je bil za konec zahteven tudi ozek žleb za lusko, ki je bil za smuko nekoliko pretrd, razbit, z dodatkom drče in še visel je v desno, tako da sva ga skoraj polovico previdno oddrajsala.

Če povzameva, smer je visoka celih 500 m (velja tako za najino varianto Nemške kot za Vzhodni žleb, v vseh vodnikih je višina podcenjena), primerna ocena Nemške je kar V, mesti S6. In to velja za najino izstopno varianto, ki je zagotovo lažja od originala, saj čez 5metsko pregrado pač nisva skakala. Smer je prvi presmučal Zumba (Janko Oprešnik, psiho), kako jo je presmučal in zakaj jo je tako podcenil, je zanimivo vprašanje. Verjetno koga zanima tudi, kaj se zgodi, če odletiš s prečnice nad lusko - preberi si zgodbo s srečnim koncem.

Po adrenalinski dozi sva počasi odhlačala na sedlo pri Rjavčkem vrhu, se potrudila prav na njegov vrh. (Vse za dobro fotografijo; za vas, bralci ;) Zaključni spust sva namreč zastavila skozi Grlo, kjer se nama je obetalo vijuganje čisto do podna. Smučanje skozi Grlo je bilo nekje že omenjeno, a zapisa sedaj ne najdeva nikjer. Sama smer smučarsko ni posebno težavna in se giblje na mejnem okviru turnega smučanja, a je glede na res ogromne ostanke plazovine v srednjem in spodnjem delu izjemno plazovita in tudi orientacija v spodnjem delu je zahtevna, kjer je potrebno ujeti dva prehoda čez prepadni steni. Z Mrzle gore sva imela Grlo kot na dlani, naštudirala dvojni S, a sva se pri prvem prehodu nad prepadi vseeno lovila. Za ponavljalce: po spustu s sedla smučaš na levi strani krnice, nad pragom v spodnjem delu zaviješ povsem na desno stran, kjer nadaljuješ do izravnave, odkoder zasmučaš povsem levo do stene in skozi ozko grapo (Grlo) na plaz pod steno. Kompleksna ocena III bi bila primerna, 800 m.

Strašno lepa, izjemno pestra tura v 'divjem' ambientu. Obisk Rjavčkega vrha je zaradi razgleda zapoved!