V spisku spustov je zapisana Direktna grapa (V, mesta S6, 350 m) in sva šla popoldne malo potipat še neznani del S stene, desno od Osrednje grape. Na Plazu nad Zelenico naju je presenetil trd in pomrznjen sneg, čeprav je bila ura že tri popoldne in je sonce lepo pripekalo. Kot nalašč, sva zadovoljno brundala, desno za vogalom v levo poiskala presenetljivo širok iztek grape in hitro pikala po luštni grapi navzgor. Po vstopu se je grapa odprla, zatem skozi ožino, še eno 'odprtje', odkoder je na desni strani navzgor peljala za smučarsko petico hudo strma in ozka, v levo usmerjena rampa. Nadaljevanje je bilo udobno in že sva bila na velikem snežišču sredi stene, odkoder prehod čez vršno pregrado ni očiten.

Radovednost naju je zapeljala povsem desno na rob snežišča, kjer sva ugledala izjemno izpostavljeno Zeleniško diagonalo (smučarska V+), prav tako se nama je odprl tudi pogled v možno nadaljevanje Direktne grape naravnost čez steno. Celo dve varianti sta se ponujali, najprej sva poskusila desno (nad škrbinico naju je pričakala premalo zalita stenca - verjetno originalna, v primerni zalitosti bolj smučarska varianta Direktne grape), se vrnila in preplezala ožje levo in bolj zalito nadaljevanje, ki naju je pripeljalo na obsežno vesino desno nad vršnim delom Osrednje grape.

Navkljub zahtevnim razmeram spodaj me je premamila misel spusta po smeri navzdol. Zgoraj je bila podlaga sicer dovolj mehka ('kvazi pršič'), zgornjo ožino sem nameraval preskočiti, spodaj v pomrznjenem snegu bom pa že nekako oddrsal, sem se prepričal. Marijana mi je odločno ušla proti Grapi Y, sam pa sem užival na trši, a čudovito smučljivi vesini do izstopa Direktne. Počakal sem še toliko, da je zasmučala čez rob (spodaj je hvalila razmere), zatem pa sem 'pikiral' navzdol. Po ozkih prehodih sem oddrsal do skoka, ki ga navkljub odločnosti nisem šel preskočit, saj se mi je tik nad njim pod smučmi odluščila vršna plast, tako da sem se čez skok ob pomoči cepina zbasal na desni strani. Do snežišča je bilo zatem brez težav, po njem lagodno, tudi spodnja grapa je bila lepo smučljiva, dokler nisem prismučal do zračne rampe. Podlaga je bila še bolj zahtevna od pričakovanj, saj mi drsenje na robnikih kar ni hotelo nuditi primerne zanesljivosti, tudi ožina ni delovala pomirjujoče in še nekaj praskanja me je čakalo. Zelo zelo počasi, s cepinom v roki sem drsel navzdol, glede na podlago pod rampo nisem nič vijugal, tudi skozi ožino nižje sem se zbasal in šele pod njo, ko se grapa malo položi sem povijugal do izteka in skozenj. Sam spust resnično ni bil ničemur podoben, se vidimo kdaj drugič v lažjih in bolj prijazno smučljivih razmerah!