Glede na napovedano meglo smo obisk zastavili na poznanemu območju, a smo se na koncu vseeno skoraj 'izgubili' ravno tam, kjer nikakor nismo računali na težave z orientacijo. Kot nalašč smo pozabili zemljevid, iz godlje nas je na koncu izvlekel višinomer in prehodi, ki so se pri spustu za nosom prijazno odpirali...

S Kaptanskim grebenom tik levo ob Bosovi grapi sva hudo domača, Bosove pa še nisva pretipala. Polno zasnežena nas je pričakala zelo gostoljubno, a tako zelo, da bi jo tudi presmučali, pa žal ne. Po vstopnem delu še neizrazite grape nas je na razcepu (levi krak vodi na Kaptanski greben) pričakal spodnji, kopen skok, ki smo ga obvozili na levi. Srednji del grape je položen, z enim bolj strmim odsekom, ki pa je bil lepo zalit. Proti vrhu grape smo trčili do zgornjega skoka, ki je bil tudi kopen in smo ga prav tako obvozili na strmi levi strani. Za prijetno razvedrilo smo malce ledno poplezali, a je to žal tudi pomenilo, da s spustom po grapi ne bo nič. Prečnica in strm prehod nazaj v grapo sta nas dostavila tik pod škrbino Za Butaro, odkoder smo iskali čim bolj zalite prehode proti vrhu Brane. Strm spodnji del grebena nam je postregel s sitnim praskajočim mestom, zelo položni vršni del nas je pa dodobra namučil z gaženjem in s tako gosto meglo, da smo do križa komaj pritipali.

Na hitro smo skočili še (dobesedno) potipat, kje se je potrebno z vršnega pobočja spustiti na S pobočje Boštjance (spust smo zastavili v okviru markirane poti na Kamniško sedlo, IV-) in se zadovoljni z 'najdbo' sproščeno predali meglenim čarom razgledne Brane. Zatem smo dolgih tričetrt ure spusta nemočno čarali, da nam je končno uspelo prismučati na Kamniško sedlo: prestop na S pobočje je bil celo lažji od pričakovanj (najtežje mesto spusta, odsek pod grebenom je bil precej strm), zatem je strmina popustila in po sistemu prehodov (vesine - plitki žlebovi - prečnice) smo vseskozi smučali s težnjo v desno, dokler se nismo znašli nad pečinami, ki jih ne bi smelo biti. Dodatno nam tudi sneg ni bil naklonjen, vršna plast je plazila, tako da smo smučali izmenično in previdno obremenjevali podlago. Levo od pečin nas je navzdol na vesino le spustil primeren žlebič, zatem se je počasi vse skupaj močno položilo in tudi kompas je pokazal, da utegnemo biti že na vstopnemu delu Šije Brane. Prestopili smo na J stran in ob pogledu na markacijo olajšano nadaljevali na Sedlo, do koče, Pastircev, Studenca in še malo potišali v gozdu, dokler nad Klinom nismo dokončno nasedli.

Tura se nam je megli navkljub ali pa prav zaradi nje zelo dopadla, Pikica je blestela pred kamero ter tudi s podrto orientacijo, Marko se je nagazil in Marijana je na sprehod popeljala polno plastenko, ki je kar nismo imeli čas piti. Glede na pogled z Mrzle gore dodajava, da smo prestop z vrha na S pobočje vdeli prezgodaj in da smo se do sedla vseskozi držali mnogo previsoko. Težka je, ko se ti megla za(je)bava pred očmi... ;)