Peco sva 'odkrivala' lani in med drugim našla čarobno zimsko pravljico zamedenih smrek nad planino Luža. Za obisk v 'nevarnih' razmerah je Peca zelo primerna, pri razporeditvi turnih smukov bi Bistriški špici glede na nevarnost plazov na lestvici od 1 do 5 gladko dodelila 0 ;)

Iz spodnje na zgornjo planino Luža sva sledila osamljeni smučini, ki je tokrat pobočje napadla še pred markiranim odcepom - najbolj eleganten dostop. Višje umetnosti ni, več ali manj naravnost navzgor skozi vse bolj prijetno redek gozd (do 1900 m), do drevesne meje (2000 m) in do grebena (2050+ m). Ker tura brez vrha ni prava tura, sva v desno po valovitem grebenu skočila še do obeh križev na najvišji točki Bistriške špice (2113 m).

Megla, veter in sneženje so zatem poskrbeli, da sva se pri smučanju nazaj grede pri prečenju pod grebenom nemarno izgubila, kar sva ugotovila šele nekje pod vrhom Veške kope. Nekaj časa sva bluzila po grebenu, neuspešno iskala zapihane sledi in končno le prisopihala do smerne table ter s kompasom poskušala vdeti v smeri planine, kar pa nama ni najbolje uspelo. V neznanem terenu sva se odločila za prečenje desno in res našla izgubljene sledi, ki so bile na gozdni meji še povsem nedotaknjene...