Po zavarovani poti italijanskih lovcev (via Amalia) sva z Montaža poleti že dvakrat sestopala, tako da nama ni šlo v betico, kako bi se tam doli smučalo, kar naj bi uspelo Mauru Rumezu. Ključni problem je spodnjih (približno) 150 m, kjer je pot čistokrvna ferrata in jeklenica tam ne presahne. Direktni vstop desno od varoval je pa tako 'čuden', da bi moralo biti snega v žlebu vsaj ohogromno! Smer sem šel tokrat pogledat sam, saj je imela Marijana zaradi preobremenjenosti 'tehnične' težave in se je zadovoljila s prečenjem (žal tokrat 'gnile') Krniške glavice ter opazovanjem drobne črne pike... ;)

Iz pomrznjenih Zajzer za kratko v kopen gozd in zatem po lepo zaliti strugi/grapi (skok na vrhu ima strm in malce rušnat obvoz na desni strani) v obsežno Krnico pod Montažem, Krničnim turnom in Krniško glavico. Marijana je naporno odlomastila po globokem gnoju, sam pa sem se po široki in plitvi grapi povzpel do stene (1900- m). Direktni vstop jasno ni bil zalit, zato sem naskočil podstavek na levi in lučaj nad 'tlemi' po nekaj čudnih prestopih le trčil ob varovala. S pomočjo samovarovalnega kompleta sem obdelal 'vertikalo', a je bil občutek vseeno zelo napet.

Za dodatek se mi je najprej malce premaknila ena, zatem še druga dereza (sprednje konice so komajda še gledale izpod čevlja) in šele nad zavarovanim delom, v krnici, sem jih končno uspel ponovno namestiti. Imel sem 'ta stare' dereze, saj 'ta nove' (oboje so Salewina jajca) na alpski pancar nikakor niso sedle. Že pri prejšnjih dveh turah so bili problemi (desna se mi je zlomila, a sem imel doma na srečo rezervo od Marijaninih 'ta starih', ki so se tudi že lomile...), zdaj je šlo pa vse skupaj počasi k vragu. Za psiho tak neljubi dogodek gotovo ni nič prijeten, posebno če se po konicah derez dolgo giblješ po prečnicah in so nedaleč pod tabo le prepadne stene in obilica zraka. Na rami visoko zgoraj so mi dereze dokončno 'razpadle' in z največjo potrpežljivostjo sem jih s trakovi končno tako čvrsto namestil, tako da jih je lahko le še nož spravil s čevlja. Do vrha se mi je ena sicer še za malenkost premaknila, a so zdržale ;)

Nad zavarovanim delom mi je krnica ponudila lep in dolg predah, le prečnica, ki se levo izmakne vmesnemu pragu, je bila na enem precej sitnem mestu začuda kopna. Tudi v zgornjem delu se je rampa, ki vodi desno na Montaževo severno ramo (Pleče, Spalla Nord, 2458 m) čisto na vrhu lepo odkrila. Z izbiro smeri nasploh nisem imel posebnih težav, saj so se najlažji prehodi sami odpirali, občasno so mi smer potrjevale tudi markacije ali varovala, ki so na nekaj mestih gledale izpod snega. Po sitni prečnici do rame me je čakala še bolj sitna prečnica (Velika polica, ki obkroži celotno Montaževo Z stran) do vznožja žlebu med Severnim stolpom in Montažem, tu sem bil pa od letošnje zime že domač.

Snežna podlaga je bila tudi zelo pestra, od ledu do čudne mokre pajčevine, ki me je morila na zelo strmi prečnici do Pleč (skoraj meter globok, povsem moker, prazen, nekakšen pajčevinast sneg, ki ni nudil nikakršne opore). Nasploh je bilo vse skupaj v povprečju presenetljivo mokro, tudi čisto na vrhu. Za nameček, se mi je še vreme skvarilo, tako da tura ni bila čisto nič prijetna - bo treba ponoviti v lepših razmerah!

Proti vrhu se od tu odpirata dve varianti, desno do bivaka in po Findeneggu ali po žlebu mimo Severnega stolpa. Izbral sem mimo stolpa, saj je bil žleb na pogled bolj zalit kot zadnjič. Nad Rdečo škrbino je bilo žal slabše zasneženo, tudi namesto izstopnega žlebu na levi sem po še eni prečnici izstopil desno na ramo, odkoder z druge strani navzgor 'prisopiha' Findeneggov žleb. S seboj sem vseskozi tovoril tudi smuči, pred turo sem malce upal na spust po Amalii (zgoraj in spodaj tokrat nesmučljivo, tudi razmere prenevarne), spust po Findeneggu sem tudi moral prečrtati zaradi derez (sam žleb je bil verjetno dovolj zalit, le prečnica pod njim na Montaževo planoto je bila vsaj za stolpom gotovo kopna - derez pa še enkrat ne bi uspel natakniti), tako da mi je ostala le normalka. Precej izmučen sem se v mokrem snegu po lažjem vršnem grebenu le privlekel do najvišje točke in brez prestanka nadaljeval s sestopom po v danih (ne)razmerah še vedno zelo utrujajočem grebenu do Pipanove lojtre, pod železjem (2550 m) sem si končno pripel smuči in navkljub temu, da sem bil 'zbit kot pes', skoraj brez truda (Hej-juhej!) lagodno odsmučal na Pecol...