Vadine, po Stebru/Grapi na Skuto, po Streži na Male Pode, Turski žleb, Savinjsko sedlo, Vadine - tako kot Rinke sva tudi tale lušten krogec pred leti že pričela vleči, a naju je zaustavila 'gnojna' in zelo izpostavljena izstopna gredina lučaj pod vrhom stene. Izkazalo se je, da je nepretežaven prehod preko stene res mogoč in vsaj en klin zelo priporočljiv. V optimalnih razmerah bi se morda, ampak res samo morda, dalo celo z vrha Skute peljati nazaj po smeri. Steber/Grapa Skute je bila že presmučana (V, 500 m; ena varianta se drži območja Stebra, druga velikega snežišča), a nikoli z vrha Skute. Pravzaprav sva midva na muhi imela 'le' spust po Streži (Skuta, Po Streži na Male Pode, V+, mesta S6, 350 m), kjer sva 'pozimi' na vrh že pristopila. A z juga nama tokrat po kopnem ni dišalo, severna varianta in luštna pentlja sta naju neprimerno bolj pritegnila...

Zjutraj je bilo pod Ledinami škripajoče trdo, tudi višje naju je Grapa v solidnih razmerah luštno vodila navzgor na ogromno snežišče pod vrhom stene, kjer sva srčno upala na milosten nasmešek. Polica v desno deluje zelo resno in še bolj izpostavljeno, za nameček je bil začetek le bolj poprhan in sva ji takoj pritisnila dva dobra klina. Višje je bila podlaga boljša, tudi možnosti naravnega varovanja so bile odlične, tako da sva brez težav potegnila dva polovična raztežaja, kjer se nama je za nekim robom lahek izstopni žleb prismejal skupaj s soncem. Le malo sva še potipala po skali in že sva bila prek stene, kmalu zatem pa tudi na vrhu Skute.

Na hitro sem se zapodil po pobočju na drugo stran preveriti možnost za spust, a zaradi cokel prav daleč nisem prišel. Od zgoraj je izgledalo sprejemljivo zalito, smer sva v grobem poznala od peš, mokra vršna plast pa navkljub skoraj poldnevu tudi ob obremenitvi ni obetala nevarnosti pretirane splazitve. Smuka je vse skupaj le potrdila, navkljub nekaj ozkim prehodom in prebojem opasti je bil spust naravnost čudovit. Zgoraj je šlo zaradi razmer in izpostavljenosti bolj previdno, posebno prečnica na rob ter prehod za njim, po vstopni rampi sva za zračen zaključek po fantastični podlagi ob neopisljivih užitkih breztežnosti odvijugala pod steno.

Še močno pod vtisom evforičnega spusta sva zatem pod Rinkami po neumnem prečila preveč visoko in se 'naštamfala', ko bi lahko do izstopa Turskega žlebu enostavno zapeljala v poševnem smuku. Po žlebu je šlo tudi prav luštno, navzgor do Savinjskega sedla po lepi smučini prav tako, spust z Jezerskega sedla do Žrela naju je pa glede na slabo izkušnjo od prejšnjič zelo prijetno presenetil. Zatem sva odplačala še zadnjo tlako (polovico tokrat smučarsko povsem neužitnega Žrela peš), na presenetljivo prav nič odjenjani podlagi po plazu prismučala na snežne jezike, ki sva se jih v Ravenski 'podKočni' še dolgo trmasto držala. Izjemno lepa tura - neponovljivo!