V čudnih razmerah sva Slovensko grapo v Mangartu, ki se zaključi na vršnem severnem/mejnem grebenu na 2500+ m, že obiskala in takrat naju je na izstopu/rami v levo naravno zvleklo v zalit ožji žleb, ki teče tik ob grebenu, a se je zaključil s previsnim skokom na 2600- m. Nadaljevanje sva le z očmi pregledala desno za robom, sklepala na priključek na Zimsko smer in se zaradi pozne ure odločila za spust. Vseskozi naju je pa 'glodalo', koliko snega bi moralo biti, da bi bilo nadaljevanje do vrha Mangarta zalito. Spletno oglaševanje pršiča in dejstvo, da s Plazja do avta še nisva prismučala, naju je potegnilo v raziskovanje, koliko dotičnemu skoku manjka v slabi zimi? Veliko!

Slovenska grapa se nama tokrat ni več zdela posebno strma, razmere za smučanje so bile sicer skoraj idealne, a sva spust zaradi namere po nadaljevanju do vrha zastavila na Italijansko pot. Manjca je kar preveč ugibala o morebitni pomrznjeni podlagi na izpostavljeni prečnici, tako da je smuči odložila pod grapo in lahkotno potegnila navzgor. Na vrhu grape naju je levo v nadaljevanju žlebu takoj presenetila uvodna stopnička, ki se ni dala kar tako ugnati. Sneg nad skokom je bil prhek, skok suh, tako da sem moral poskusiti čezenj z zatikanjem cepinov in derez. Brez nahrbtnika, z varovanjem in z nekaj 'zanimivimi prestopi' (takšno terminologijo rad uporablja Marko Prezelj, le da pri njemu ta besedna zveza pomeni M8, pri nama gre pa gotovo bolj v stilu M1+, če to sploh obstaja ;). Višje je bila še ena lahka stopnička, zatem pa previsni zaključek (manjka vsaj 3 m snega, sezona 2001 bi bila morda zadostna), ki sva ga ugnala po zelo zračni gredi desno čez rob in spustom v sosednji žleb. Nadaljevanje je bilo dovolj zalito, tako da sva 50 m višje že dosegla ramo, kjer sva se priključila na Zimsko smer.

Na vrhu sva se odločila za sestop oziroma spust po Zimski smeri, kar je bila gotovo odlična izbira, saj so se razmere izkazale za zelo dobre. Vršni del do rame uživaški, dolga in izpostavljena prečnica dovolj zalita in z 'mehko povrhnjico', le njen zaključek, kjer sva se čez rob nezalitemu vstopnemu skoku izmaknila na Italijansko pot, je bil zaradi napihanega snega malce sumljiv. Zelo zračen prehod do jeklenic je bil zatem lušten, edina ožina pod jeklenico dovolj široka, zatem pa spet uživaško do izteka Slovenske grape, odkoder sva na Mangartsko sedlo družno lovila čim lepše smučljive flanke. Vršni del Plazja je bil zaradi skorje zatem sicer tečen, v srednjem delu sva na levi strani začuda našla še nezvožen pršič, ki naju je mehko razvajal skoraj do gozda. Nižje sva kar naprej po 'strugi' sledila smučinam, ki so se gozdu 'povsem' izmaknile. Dosedaj sploh nisva vedela, da se da s Plazja tako lepo prismučati v Mangartsko dolino - spodaj sva vedno imela kopno in markirana pot gre strogo po gozdu. Lepa, pestra tura!