Po normalki živahno na Viševnik, spust na Srenjski preval, zagrizen skokec na in spust z Malega Draškega vrha na Jezerca ter malce manj poskočno na Veliki Draški vrh. Ta varianta vzpona (opcija je tudi lep spust z Viševnika po Široki/Osrednji grapi na izravnavo pod Jezerci) na VDv je resda daljša, a bistveno bolj smiselna in smučarska kot dolgovezna normalka prek Konjščice, ki je nekako ne prebavljava najbolje. Šopek sva začinila z nabiranjem nama še neznanega cvetja - nadaljevala sva z nič posebno težkim spustom v Vrtačico, odkoder sva se usmerila v zelo izrazito grapo, ki naravnost navzgor skoči na vršni plato Tosca. Z užitkom sva odpikala navzgor, skočila na vrh Tosca in odsmučala po smeri pristopa. Grapa je razen ožine v srednjem delu dovolj udobno široka za zavijanje, strmina nikjer ne popušča in doseže (do) 45°, zato pa naju je malce motila v večjem delu pomrznjena podlaga. Marijano je celo tako znervirala, da je malce nad ožino iz grape prečila levo, odkoder je po širokih vesinah odsmučala v Vrtačico; sam sem se medtem 'glih-za-glih' zbasal skozi ožino in odropotal po 'ledu' navzdol.

Smer Grapa v vzhodnem pobočju Tosca je uradno (p)o(d)cenjena s III, več odzivov na prenizko oceno je že bilo, nekaj smučarjev in deskarjev je v grapi celo našlo 'izgubljeno rokavičko' (v bližini je smer Direktna rokavička, V). Zaradi bolj zahtevnih razmer oceno bolj težko pritisneva, a glede na podobne spuste v bližini bi bila IV- bolj smiselna.

Z Vrtačice sva nadaljevala proti Studorskemu prevalu, bolj ali manj optimalno vdela nit in skočila še na Ablanco. Marijana je imela 'ledu' dovolj, sam sem se z vrha spustil po Gamsovi grapi, ki sva jo nekam 'švohotno' zasneženo spoznala lani v pristopu. Tokrat je bila lepo zalita in navkljub pomrznjeni podlagi prijetna za spust. S šopkom sva tako zaključila, nadaljevala na Konjščico in po 'nebodigatreba' vzponu nazaj na izhodišče na Pokljuki.

Maratonček nad Rudnim poljem je bil zelo pester in prav prijeten. Motil naju je le sunkovit veter, ki je mestoma tako nemogoče nabijal snežne iglice, da je slišal tudi marsikatero gorko, po drugi strani nama je pa še kako prav prišlo, da nevarnega gnoja navkljub soncu nikjer ni bilo. Še tole, sesutega pancarja še nisem uspel popraviti (Kaj res nihče od vas nima odvečnega rezervnega dela? V ProMontani gre s popravili žal bolj počasi.) in sem iz naftalina potegnil ta stare dirkalne alpske. Očitno sta se nogi razvadili, tako da sta celotno turo neprestano godrnjali, odsekoma prav nevzdržno ;)