Pred turo se nama je po glavi podilo veliko 'čejev', ki so se na koncu vsi po vrsti optimalno razrešili, a sva do večera vseeno komajda zaključila s krogom. Poskus izpred tedna nama je precej pohitril dostop do samega Hudičevega žlebu, po drugi strani naju je takrat ocena lednega skoka hudo prevarala, na koncu se je prav ta edini 'ne-če' izkazal za edinega 'če'! Nov sneg in morebitni zameti nama niso delali preglavic, saj je bil Hudičev žleb splazen, enako Žleb Hude police (visok skoraj 800 m, najdaljši ozebnik JA, omogoča najlažji prehod s Poliških Špikov v Zajzera), ki je bil dodatno tudi že dodobra presmučan in smučine so nama ponudile odličen prehod v Spodnjo Špranjo, tudi popoldanska podlaga na sončni strani ni bila obupni gnoj, ampak luštni gnilec...

Iz Zajzere kot zadnjič v grapo, ki naju je dostavila do škrbine Turna pod Cijanerico. Tokrat sva se v krnico namesto sitne in sumljive prečnice nad škrbino spustila z nje 50 m po žlebu na drugo stran in tam šele prečila v Cijanerico. Naprej do Hudičevega žlebu in v njem do skoka se nama je tokrat hudo dolgo vleklo, nasploh naju je v nedeljo vseskozi zabavala optična prevara bližine. Pod skokom sva se navezala in začudeno gledala v tri prusike, ki so viseli s stene desno ob skoku. Ob temeljitem in neprestanem tuširanju s pršičem sem se zagnal v ledno/snežni 'skokec', preplezal vstopni stopnici, zatem nekaj časa tudi v razkoraku in s pomočjo praskanja po gladki skali pretelovadil čez navpični odsek ledu ter se zataknil v začetku ključne in najvišje kaskade, ki je premogla le prhek sneg, naklonina pa je pogledala celo prek navpičnice. Gvozdenja v previsu z antenami na nahrbtniku nisem zmogel, saj me je kar odnašalo ven, zaradi tekočega snega vseokoli mene nisem videl skoraj nič, pri poskusu vpetja vrvi (tretje, zadnje vmesno varovanje: svedrovci + prusiki) se mi je še matica odkotalila v nepovrat, polovična vrv tudi ne bi bila dovolj dolga, tako da me je Marijana spustila nazaj pod skok.

Hudiča! Klinar ima povsem prav, tale žleb je res od samega vraga. Sidrišče sva pomaknila nekoliko višje do lednega vijaka, kjer se je začel težji del, odvrgel sem nahrbtnik in se pošteno jezen in odločen zaprašil v skok. Do ključnega dela sem bil hitro, zatem sem ob 'nemogočem' tuširanju počasi 'goljufal' kvišku (Ob tako dobro urejenem varovanju je beseda prehuda, ampak prav tak in zelo intenziven je bil občutek!) in za silo gvozdil čez najprej previsni in zatem navpični sneg, na katerem okla niti enkrat nista resno zagrabila, za ravnotežje sem se z desno roko poslužil tudi prusika in s težavo dosegel izstopno stopničko, ki je bila 'hvalabogu' ledena. Kaj takega pozimi še nisem skusil, vse kar sva lednega plezala letos, je bila prava mala šala v primerjavi. Ampak varovanje je pa odlično, brez tega bi zagotovo obrnila! Nad skokom sem olajšano vpel svedrovec, vrv se je tudi skoraj iztekla (30 m), zatem me je čakalo težaško in zamudno delo vlečenja nerodnega nahrbtnika, Manjca je bila pa na koncu zelo spretno čez. Vsega skupaj sva v skoku uživala in zmrzovala skoraj dve uri, naslednjič se bova znala primerno obleči, saj pri takem tuširanju vse leti za vrat, v rokave,...

Nad skokom sva napredovala na kratki vrvi in brez varovanja, kajti razen krajšega skokca in bistveno bolj strmega žlebu do Škrbine nad Plazom (2530 m) ni več težav. Na sončku nisva uspela prav nič polenariti, na hitro sva se preobula in po zmerno strmem in izpostavljenem žlebu/rampi odsmučala na Montaževo visoko planoto. Razmere so bile za spust kar ugodne, težave bi ocenila s III+, 300- m. Po prostranih pobočjih sva zatem odsmučala pod ostrogo Špika nad Plazom in prečila do vpadnice Škrbine nad Cijanerico, kjer se je pričel drugi del ture, midva sva bila pa že pošteno zmahana.

S smučmi sva počasi (umetnost je nič misliti, le dovolj dolgo in vztrajno prestavljati noge ;) dosegla izravnavo pod škrbino (2150- m), odkoder sva imela ogledan pristop na Špik Hude police, ki kar sam vabi: široka rampa desno in prehod na drugi strani robu na vršno pobočje. Rampi sva se celo izmaknila desno in vdela direktno navzgor po ozkem, a zalitem žlebičku. Počasi, naporno, a brez posebnih težav sva iz prve zadela Škrbino nad Hudimi policami, na sam vrh Špika Hude police (2420 m), čeprav do njega ni niti 100 m, se nama pa ni več ljubilo. "Letos sva bila zgoraj že na obisku, pa tudi smučala sva že z vrha. Kdaj drugič," sva na povabilo utrujeno odmahnila z roko.

Smučine v žlebu so naju razveselile, tudi izstop Žlebu Hude police tokrat ni bil tako strm, kot sva ga imela pri spustu pred leti, vseeno je naklon zgornjih 150 m spoštljivih 45°, nižje pa strmina močno popusti, izpostavljenosti ni; v nasprotju s podcenjeno III, bi ga midva ocenila s IV-. V zgornji polovici žlebu sva v kompaktnem snegu užila odlične razmere, prvi zavoj, drugi ("Hej, nekaj je narobe!"), pa tretji, četrti ("Res nekaj ne štima!"): preveril sem levi pancar in presenečen 'zapopadel', da je odneslo zatič iz mehanizma hoja/smučanje - smučal sem na 'walk'! Pri takem načinu noga nima potrebne opore, po drugi strani je to odličen trening in preskus, kakšno je tvoje 'smučarsko težišče', saj v primeru nevtralnega položaja na smučeh skorajda ni razlike. Pri težišču nazaj je v takem načinu nemogoče in na strmini tudi nevarno smučati, saj je padec vseskozi 'na dosegu'. Glede na to, da mi je zaradi malomarnosti na 'walk' uspelo presmučati celo Tumovo smer v Špičju, se nisem dal posebno motiti in sem vse skupaj vzel za trening težišča, ravnotežja in pozornosti, ki pa je nižje kar nekajkrat popustila.

V spodnji polovici naju je vse bolj 'razveseljevala' že pomrznjena in od smučarjev razrita skorja, zato pa so se nama smučine povsem nepričakovano in več kot primerno odkupile pod žlebom. Problematičen je prehod čez prag v Spodnjo Špranjo; na desni strani (od zgoraj, do tja naju je ločilo kakih 100 m vzpona) vodita navzdol lahka 'kanjon' ali rampa, na levi pa markirana pot, ki ni smučljiva. No obstaja še ena: sledila sva smučinam daleč levo in vseskozi počasi navzdol, vse do vpadnice Špika Hude police, kjer sva prejšnji teden sčarala zasilen prehod. Smučine so nama razkrile kar lahak prehod na desni strani in v Spodnjo Špranjo naju je popeljala zvečer pošteno pomrznjena prečnica. Spodaj je za utrujene ude sledil še trd rodeo v Zajzera, po tekaški progi je šlo za zaključek povsem sproščeno in kar samo od sebe.

Čudovito lepa in večinoma samotna pustolovščina! A tudi dolga in zelo naporna pentlja, prav kmalu se nisva spravila k sebi ;)