Navkljub le popoldanskemu skoku sva bila odločena, da do večera posmučava čim več pršiča. Na Šentancu sva skočila v stopničke in v zgornji polovici odvila iz stopinj desno v Vzhodno grapo (IV-, 300 m), po kateri sva se v megli že vzpenjala. V popolni vidljivosti je začuda smer težje izbrati, saj tako spodaj kot zgoraj ponuja (vsaj) dve varianti, nekakšen X. Zagnala sva se v pregledni desni vstop in od križišča nadaljevala vsak s svojim izstopom na greben. Mestoma so naju sicer presenetili in zelo upočasnili globoki zameti, a sva razmere ocenila za še dovolj varne. Potrudila sva se še na predvrh Begunjščice (2043 m, nad Grapo Y) in zgornji del Vzhodne grape odsmučala vsak po svoje, spodnjega pa po 'nepristopni' varianti ter dodajava, da je smer malček precenjena, v najlažji izbiri smeri zagotovo! Pod steno so bile smučarske razmere vse bolj uživaške, globok pršič v Šentancu naju je zatem mehko razvajal vse do smučišča.

Še enkrat sva se zagnala po stopinjah navzgor, tokrat sva jim sledila do grebena, Marijana je nadaljevala proti vrhu Begunjščice, sam sem se tudi drugič ustavil na predvrhu in upal na zaliti desni krak Grape Y - levega sva namreč že parkrat odpeljala, v desnem sva bila enkrat in še to le peš. Po izpostavljenem robu so se mi dovolj zasneženi prehodi lepo odprli, enkrat je bilo sicer potrebno tudi skočiti, z robu v grapo je šlo uživaško, po sami grapi pa fenomenalno. V spodnji polovici ima grapa ožino, ki se je dala v 'super pršiču' odpeljati tekoče in brez zmanjševanja hitrosti, noro! Na plazu pod steno Marijana žal ni delila mojih superlativov, saj je imela v Centralni od preštevilnega obiska nov sneg razrit v ogromne kupe. Na širokem plazu sva našla še dovolj nedotaknjenega belega prahu in sva 'juhuhu' odvihrala v dolino.