V popolni megli smo upali na nasmeške v levem delu stene Begunjske Vrtače in ciljali nekam v Ostržkovo ali Jančevo smer. Smeri sta bili že 'presmučani' (slednja sicer bolj zbasana ob vrvi - ob skromni snežni podlagi v smeri namreč preži kopen kamin s slabo petico), tako da posebnih težav pri plezanju nismo pričakovali.

Na Spodnjem plazu nas je obvila gosta megla, počasi smo prečili desno in čudežno zadeli neko zelo pripravno in izrazito vstopno grapo. Na slepo smo se zagnali noter, zatem nas je teren navkljub nični vidljivosti čudovito brezgrajno vodil in usmerjal vse do vrha. Smer se vseskozi giblje po bolj ozkih, plitvih in ne posebno dolgih žlebičih, ki jih kot ogrlico navezujejo prečnice, pri čemer je bila pravilna odločitev povsod v desno. V spodnji polovici smeri smo naleteli na skok, ki na pogled sicer ni obetal posebnih težav, a se je izkazal za zelo tečnega. Kot prvi sem moral odvreči nahrbtnik z antenami, zatem sem se počasi le pregoljufal čez (slabih 10 m); v trdem snegu ali ledu sploh ne bi bilo težav, tako pa prhek sneg oklu ni ponujal nobene pametne opore. Za sabo sem bolj ali manj povlekel še štiri nebogljene vreče... Kolk bosta dekleti hudi! ;)

Na polovici stene smo v nekem temačnem kotlu (po prečnici desno/navzdol) naleteli na zapihane stopinje in tudi višje so nam 'tupatam' potrjevale pravo izbiro. Greben smo dosegli na vršni 'žagici', levo od vrha. Pogled v vodniček je razkril, da smo vdeli Jančevo smer, 600 m.