Nihajka na Neveji je ob osmih že obratovala (tekma v smuku), nama se ni dalo šibati navzgor (od devete naprej je po smučišču prepovedano hoditi) in sva se nekam zmahana prvič v 'karieri' turnega smučanja odločila za udobno goljufijo. Za začetek sva imela probleme s krvavškim/ljubeljskim sindromom, saj nama neprijazni žičničarji niso hoteli 'zrihtati' karte (lajna: blagajna se odpre ob devetih), tako da sva šele po vseh možnih 'tišastih vižah' in prijazni gospe le uspela predčasno kupiti vozovnici, zatem sva se drenjala v nihajki in nerazpoložena le prispela na zgornjo postajo - gneče in vsega tega 'šmorna' v gorah ne prebavljava. 'Nikoli' več!

Višje naju je kmalu preplavila tišina, ob uživanju v 'kristalnem' vremenu nad meglenim morjem sva se po desni varianti ob/pred Sella Bila Pec bližala Sella Ursic in ob strmih vložkih ugotavljala, da je ta smer bolj primerna za spust. Še pred sedlom (pod čuklo) sva odvila desno na Kaninski led in prek nepreglednega terena dolgo vijugala do vznožja severne stene Visokega Kanina. Iz izkušnje lahko zapiševa, da je varianta preko sedla udobnejša, saj sva enkrat zimski vzpon tam čez že vlekla (zaključek v okviru zavarovane poti Julija). Tokrat sva imela na muhi Findeneggov žleb, ki pripelje na Kaninsko škrbino in je v tem delu najbolj naraven prehod na greben, a zahteva kar nekaj snega, da je ustrezno zalit.

Žleb je bil na pogled morda ravno za silo zalit in res naju je le s težavo spustil preko. Potegnila sva tri polovične raztežaje, od katerih je prvi zahteval zelo nežno plezanje po revno zalitih lednih in snežnih prehodih, ki so se odpirali levo in desno, drugi je bil lažji, tretji je spet premogel zelo delikaten prehod, kjer se je prvi 'breztežno' pregoljufal čez. Sam žleb je sicer visok le nekje dobrih 50 m, navpičnice ne premore, v povprečju ima naklon nekje 50°-60°, podaril nama je pa celi dve uri plezanja - toliko kot celotna Teranova smer!

Po vršnem grebenu sva bila hitro na Visokem Kaninu in si vmes ogledala dve možnosti spusta. Z vrha poteka v okviru (južne) poti na Kaninske pode zahtevna smučarska petica in vršni del sva najprej skočila raziskat peš. V poštev sta prišli celo obe opciji zgornjega dela, saj sta bila tako zavarovana gredina, ki pripelje v žleb med VK in vmesnim vršičem do Malega Kanina, kot tudi sam žleb v celoti zalita. Zaradi globokega gnilca na gredini sva tako z vrha najprej izbrala smučanje po grebenu v škrbino, zatem sva se po ozkem žlebu spuščala navzdol, dokler nisva naletela na mesto 'živega ledu'. Nadaljevanje je bilo tudi ozko, spodnja gredina, ki pripelje na pode pa ni bila prav bogato obložena. Zaključila sva, da neugledno in ozko drsenje nima smisla in sva se povzpela nazaj na škrbino, ter zastavila s spustom z Malega Kanina po V grebenu, kjer naj bi bile težave le za tri in tudi s Kaninske škrbine nama je zaradi udobno širokega terena takoj padel v oči, le prehoda za robom se ni videlo.

'Štamfanje' s škrbine na vmesni vršič je bilo presneto zračno, spust v naslednjo škrbino lahak in tudi vzpenjanje na Mali Kanin je bilo 'prijetno'. Zatem sem odsmučal na levo stran grebena in iskal 'manjkajoči' prehod, ki pa ga od zgoraj zaradi nepreglednosti nisem uspel vdeti, tako sva vsak na svoji strani J grebena Malega Kanina na 'slepo' nadaljevala v smeri rame Pod Kaninom. Tu nekje sva oba prestopila na Z stran, kjer sva tik ob grebenu ulovila zalit prehod, nižje naju je greben spet popeljal na V stran, kjer sva imela na voljo dve varianti. Najbolj naravno je izgledalo smučanje kar naprej pod grebenom do škrbine Čez dol in v loku pod Črnim voglom v Zadnji dol, a naju je zaradi pozne ure premamila zelo široka, a nepregledna rampa, ki bi naju lahko dostavila v sam zatrep Zadnjega dola, odkoder ni daleč na 'zgornji plato' Kaninskih podov. Razvejana in od zgoraj nepregledna rampa je bila vse bolj strma in izpostavljena, tudi podlaga (pomrznjena skorja, ki se vdre ali pa tudi ne) je bila hudo tečna, a so se prehodi neverjetno luštno odpirali pod nama in pogled čez zadnji rob je le razodel, da bova prišla 'dol'. Spust sva ocenila z: Visoki Kanin, J greben, IV-, 400 m.

Nemudoma sva 'odmaglila' preko podov navzgor v smeri Škrbine v Pečeh, ki med Visokim Kaninom in Hudim Vršičem ponuja najlažji in najhitrejši prehod na severno stran. A kako so se nama podi razvlekli (ime Dolgi prodi je povsem na mestu ;), za nameček je na grebenu zmešnjava škrbin in vršičev, tako da nama je poznavanje terena ravno še omogočilo točen vbod. Vršni del žlebu, ki pada s škrbine na S, ni bil zalit (dobrih 45°, ozko - glede na izkušnje je zelo redko dovolj zalit za smuko, trikrat sva bila v njem, le enkrat sva se tudi s smučmi zbasala skozenj), tako da sva ga obdelala peš, spodaj sva ob pastelnih večernih barvah za kratko užila fantastično smuko, zatem po predirajoči skorji ustaljenega turnega smuka izpod Sella Ursic odvijugala na sveže steptano smučišče, kjer sva v mraku odsmučala v dolino.

Neveja, Kaninski led, Findeneggov žleb, Visoki Kanin, spust po J grebenu v Zadnji dol, Kaninski podi, Škrbina v Pečeh, Prevalska ravan, Neveja. 'Ja, prov fajn je blo!'