"Sam na Jalovc skočva!" sva se navkljub mokri napovedi prepričala v kratko turco in pri tem ob tako čudovitem jutru na izhodišču v Planici nikakor ni moglo ostati. SZ greben Jalovca se nama je v letošnji zimi ter polno zaliti Jalovčevi glavi že nekajkrat podil v mislih in vse večja želja naju je navkljub dejstvu, da s seboj zaradi 'napačno ugibajočih vremenkotov' nisva imela 'nobene' opreme, pod ozebnikom usmerila desno na ramo nad Kotovim sedlom.

Povsem na desni strani stene je navzgor povabil zalit žleb in naju prav lahkotno dostavil na kar oster greben. Sestopila sva par deset metrov na drugo stran ter ulovila zelo strmo rampo, ki je navzgor vodila vzporedno z grebenom in zahodne strani grebena sva se zatem držala vse do vrha Jalovca. Na vrhu rampe naju je pričakalo edino kopno mesto, po izpostavljeni polički sva prečila desno do kamina, kjer naju je na veliko vesino popeljala jeklenica. Prečenje pod Malim Jalovcem je postreglo z dolgo in večinoma trdo prečnico ter dvema prestopoma žlebu, pri čemer je bil zelo strm sestop v drugi, najbolj izrazit žleb kar siten, saj nama je pod mokro vršno plastjo snega nagajal led, zato pa so nama na pomoč tik nad žlebom spet priskočile jeklenice. Prehodi iz žlebu so bili zatem še bolj strmi, vršne vesine Jalovca pa prav prijeten zaključek izjemno čudovitega pristopa. Eden lepših zimskih pristopov na julijske odličnike!

Navkljub pozni uri je bila želja prvič smučati z vrha Jalovca premočna in sem se odločil za spust, Marijana pa na slepo ni hotela odsmučati in je takoj nadaljevala s sestopom po normalki. Težjih smeri namreč ni pametno smučati, ne da bi se pred tem po njih povzpeli in preverili tako razmere kot smer spusta. A Jalovec poznam skoraj 'na pamet', moker led pod gnilcem me pa tudi ni motil, saj robniki po takem odlično zagrabijo, 'le' plazečemu gnilcu se je potrebno taktično izmikati. Z vrha sem odsmučal po desni strani, v škrbinici prečil čez greben in se držal velike vesine 'daleč' pod grebenom, ki me je ob previdnem obremenjevanju gnilca pripeljala do vstopa v ključni del spusta: zelo izpostavljen prehod in prečnica visoko nad Loškim žlebom. Začuda mi ta del ni delal posebnih težav, saj se je dalo med skalami prav elegantno odvijugati do prečnice, po njej sem pa navkljub 'žrelu globoko pod nogami' lahkotno lovil breztežne zavoje. V celoti se je dalo smer zelo tekoče odsmučati in sem vse ključne prehode ob skromni zalitosti kar srečno vdel, saj sem le trikrat (po)drsal po skali. Še več, izkazalo se je celo, da je imela Marijana mnogo več težav peš, kot če bi se odločila za spust na smučeh, saj so gnilec, cokle in led za peš sestop 'smrtonosna' kombinacija.

Zatem sva družno odvijugala po lepo smučljivem, zbitem ozebniku, tudi pod njim je šlo odsekoma solidno, nižje je vse bolj morila predirajoča se skorja, ki je dovoljevala le zelo prefinjeno obremenjevanje, na ravnini in po gozdu je zatem lepo letelo, tudi cesta v Planico je šla hitro. Z nasmehom je bila zaključena še ena luštna tura in bogu nepričakovano 'ukraden' nad meglenim morjem čudovito sončen dan. Hvala in seveda bi še! ;)