Glede na avtocesto, ki vodi do, v in iz Terana sva upravičeno pričakovala luštno ledno smer in jo tudi dobila: Teranova smer, III, 3, M, 50°-80°. Med vikendom so se notri podile cele horde plezalcev, vključno s številnimi tečajniki, tudi v torek sva občudovala kačo plazečih se pijancev in sva se ji odločila pridružiti. Z avtom do spodnje postaje gondole, kratek dostop, razmeroma lahka ledna smer, urejena sidrišča, kratek sestop in vse našteto dodobra uhojeno. To je glavna atrakcija - moto alpinistov je seveda UDOBNO! ;)

Namesto napovedanega jasnega vremena sva na izhodišču vedrila v avtu, se navkljub kapljanju le odločila za turo in kot naročena dosegla vstop, ko je prva naveza ravno izginila preko lednega traku. Prva dva snežna raztežaja sta lahka in sva jih na špagi obdelala sočasno. Zatem sta sledila dva ledna raztežaja, od katerih je bil prvi zaradi navpičnega mesta za naju kar težak, drugi pa nadvse lušten. Najtežje mesto je sicer v vodnikih ocenjeno z 80° ali 85° (3 m), nama se je pa dozdevalo, da naju je zaradi številnih ostrih udrihanj (ena Pikica je to glasno priznala ;) tisto mesto kar lepo pričakalo v vertikali. Pod njim sem zavrtal ledni vijak in bil prepričan, da se bom na en-dva-tri potegnil čezenj. A me je presenetilo malo manevrskega prostora, od udarcev precej načet led, za nameček se je pri obremenitvi cepina odlomil 'velik' ledni kos, me zadel v glavo, prebil ustnico in sem skoraj izgubil ravnotežje. Zgrabil me je sveti bes in sem mlatil po ledu, dokler okla nista vzorno tičala v zmrznjeni vodi. Marijana je komentirala, da je dol letelo kot za stavo - na srečo sta oba sidrišča pod lednima raztežajema varno skrita v kotu pod previsom.

Nad lednim delom je sledila zmerno strma in udobna snežna grapa, ki naju je pripeljala do ogromnega kotla/zatrepa, odkoder je v levo že vodila izstopna polica. Prečnica je sicer izpostavljena, a v danih razmerah ni bila nič posebno zahtevnega, prav na koncu, nekaj cm pod robom stene sta naju presenetila celo dva svedrovca. Nasploh so vsa ključna sidrišča lepo urejena, midva sva za vmesno varovanje dvakrat privila ledni vijak, eno sidrišče (nad lednim delom) sva si pa uredila v snegu, varovala sva se tri raztežaje. Orientacija v smeri je tudi povsem enostavna, naravnost navzgor. Sestop je bil zelo udoben, po bob stezi do Žrela je šlo večinoma noro hitro po riti, skozenj tudi brez derez ni bilo sile, pod njim sva se po udobni gazi večinoma lahkotno dričala. Navkljub manj ali bolj močnemu kapljanju z neba, namočenem snegu in turobnem vremenu sva celo turo močno uživala.