Vadine, Koroška Rinka, Kranjska Rinka, Turski žleb, Savinjsko sedlo, Vadine - takšen lušten krogec sva pred leti že pričela vleči, a naju je zaustavil silovit veter, zaradi katerega sva na vrat na nos pobegnila iz S stene Koroške Rinke. Veter naju je dobil v kremplje na koncu prve prečnice in je bil tako nenaden ter silovit, da nama je od mraza in snežnega piša postalo neznosno slabo ter sva se le mukoma popokala nazaj na varno. V čudovitem torkovem vremenu je bilo tokratno potepanje eno samo uživanje brez meja! Razen smuke z Jezerskega sedla v dolino, tam nama je snežna podlaga le izstavila dnevni račun - skorja, neužitno Žrelo, plazovina, ruševje... ;)

Davo je s Koroške Rinke v okviru zavarovane poti na Vadine že smučal (VI, 350 m), za naju je bila kot ulita za vzpon in le v izjemnih razmerah in polni zalitosti bi se je morda kdaj lotila tudi na smučeh. Do vršne glave si sledijo tri dolge in vse bolj izpostavljene prečnice, sam zelo strm zaključek je bil pa spihan in prav ta del je gotovo ključni del spusta. V sledenju logičnih prehodov preko stene sva izjemno uživala, tako da naju je vršnih nekaj deset metrov praskanja po skali in vlečenja za jeklenice kar grobo prebudilo iz pravljice.

Z vrha sva odsmučala do kotanje pod Kranjsko Rinko, ji skočila na vrh in jo posmučala po edinem zalitem prehodu, povsem na desni strani (gledano od spodaj), kjer je začetni del kar izpostavljen, težak pa ni in tudi sneg je bil čudovit 'škripec'. Po osončenih/odjenjanih vesinah sva odvihrala v škrbino pod Tursko goro, kjer naju je pričakal še Turski žleb z odlično zbito podlago, le na koncu naju je utrudila skorja. Ob čudovitih razgledih vzpon do Savinjskega sedla ni bil predolg, tudi smučina do Jezerskega sedla je bila potegnjena, zatem sva pa žal naporno uničevala še nedotaknjeno skorjo do Žrela, se zbasala skozenj (pravzaprav se je dalo ožini in stopinjam izmakniti na desni strani, ob jeklenicah), se mučila na plazovini in za konec bentila pri preganjanju preko ruševja.