V glavnem grebenu Kaninskih gora nad Nevejskim prevalom je stranski/severni greben Hudega vršiča med najbolj izrazitimi in naju je z druge strani na obisk povabil s svojo zalitostjo. Pogled v bogat seznam spustov Maura Rumeza nama je razkril 45-60°...

Vzpon sva zastavila po mulatjeri (oznaka 636) direktno na pode (Pala Celar), kjer naju je že čakala osamljena smučina. Zelo lep in samoten pristop, neprimerno bolj privlačen od smučišča ali goljufije z nihajko. Na podih sva odvila po svoje, v labirintu povsod izbrala gornjo varianto in presenetljivo elegantno dosegla vznožje na desni strani podstavka (2100- m). Vstopila sva v najbolj izrazit žleb, kjer direktni prehod ni bil zalit in sva spodnji hrbet dosegla po izpostavljeni prečnici v levo. Nad podstavkom vodita proti vrhu dva izrazita grebena, med njima naju je navzgor vodila plitva grapa, ki jo v gornjem delu prereže skok, ki tudi ni bil zalit. Levo in desno od grape je bilo nepregledno, tako da je Marijana naskočila in se zataknila v za 'antene' preozkem kaminu na desni strani skoka, medtem sem sam odpikal naravnost navzgor, kjer so bile snežne krpljice čudovito trde. Grapa je na greben izstopila tik Z od vrha - zelo lep pristop. Če bi bila skok in iztek zalita, bi imela prav luštno smučarijo po smeri navzdol!

Z vrha sva po lahkem svetu odsmučala na našo stran, dolgo prečila pod steno in upala na užiten pogled v prehod na škrbino med Lopo in Konjskimi policami. Premalo natančen pogled v zemljevid naju je na koncu kar prehitro zapeljal navzgor, saj sva po kar ostrem prehodu splezala na škrbino prezgodaj, med Konjskimi policami in Grdim vršičem. Skok sredi prehoda naju je dodobra namučil, na koncu sva ga le zgoljufala na desni strani. Ključnega prestopa direktno navzgor namreč nisem upal narediti, ker sem se bal, da mi bo dereza na gladkem stopu zdrsnila. Marijana je kot druga seveda poskusila naravnost in dereza je zdrsnila! Zanimivo, da je na italijanskem zemljevidu s prav te škrbina na jug označen turni smuk!?

Po prečenju Konjskih polic sva se zapodila na vzhodni greben Lope, kjer poteka normalni pristop. Spodnji del je lažji (dva zanimiva prehoda), srednji se strmo in izpostavljeno zažene/oži navzgor (ključni je 10- m visok, ozek, strm in zelo izpostavljen prehod na skrajno desni strani, kjer naju je pričakala ledena podlaga), nad njim pričaka še ozek greben do vrha (obe steni padata strmo navzdol) in ob pogledu na ostro rez je Marijana odpisala smučanje z vrha.

Mene izpostavljenost ni dovolj prestrašila, tako da sem se zagnano lotil spusta. Vršni lok je odlično služil za ogrevanje, rez sem večinoma presmučal z vsako smučo na svoji strani in naredil nekaj zračnih zavojev. Uvod v srednji del je postregel z najbolj uživaškima in zračnima zavojema, sledila je prečnica na rob, kjer me je podlaga glede na pristop kar presenetila. Napihanec se je namreč odluščil pod smučmi in robniki so praskali po pomrznjeni podlagi. V najožjem (dobra dolžina smuči) in najstrmejšem delu napihanca ni bilo, podlaga je bila pa naravnost odurna - 'en čuden poledenel beton', na katerem so robniki ravno dovolj grabili, da je bilo bočno drsenje še kontrolirano. Zdrs na tem mestu verjetno pomeni polet preko severne stene. Na koncu sem spet dosegel 'luščljivi napihanec' in po ozki prečki odvil na varno. Tako psihičnega detajla mislim, da še nisem smučal.

Nižje sva vse bolj uživaško dosegla škrbino, zasmučala na severno stran, kjer sva pod steno Lope prečila do škrbine z Vršiči na zahodni strani. Za zaključek sva skočila na razgledni, izraziti in presenetljivo ostri Prevalski Kuntar, zatem pa v poslavljajočem dnevu prek podov za vijugami ulovila pristopno smučino in po njej, v gozdu preko okljukov prav 'divje', padla na izhodišče. Zelo pestra in navdušujoča tura, ko bo še Hudi vršič zalit, bova spet gosta ;)

O morebitnih spustih z Lope nimava podatkov, smučanje je verjetno možno le v 'trdi' zimi, takrat pa je ključno mesto zaradi lege bolj ali manj pomrznjeno - zato previdno. Ocenil bi (najmanj) z: Lopa, Vzhodni greben, 150 m, V+, prehod 50°, zelo izpostavljeno.