Popoldne sva se lahkomiselno zapičila v SV steno Palca, točneje v Vzhodni žleb (Klinar ga imenuje Pomladni cvet, opis je v 55krat Karavanke), kjer poteka smučarska smer Grapa, IV. Opis izhodišča (932 m) in dostop do stene je v vodniku natančen do metra (medtem so gozdno cesto 'povišali'), zatem (v grapo se vstopi z leve, kar je zelo širok pojem) je stvar odprta iznajdljivosti posameznika in midva nisva blestela - razen v iskanju nemogočih težav...

Spodaj sva se s kratkimi in sitnimi prehodi preko strmih mest in ruševja še prav veselo zabavala in navdušeno slikala, sam dooolg vstop v grapo nama je pa izbil nasmeh in v vse večji naveličanosti strmega terena, presnetega ruševja in padcev v pršič najhujših 'taborniških' variant sploh nisva več slikala. Tokrat bi verjetno lahko vstopila direktno v grapo, a sva se držala nasveta, naslednja možnost se je odprla na prvi izravnavi, a naju pogled v grapo ni prepričal, če sva sploh na pravi poti - grapa je bila slabo zasnežena, tudi nadaljevanja se ni točno videlo. In sva se še malo držala Klinarjevega nasveta, ter s smučmi lomastila v pošastno smotanem terenu levo od grape. 150 m višje, po uri hude borbe za duševni mir sva se na 1450 m končno prebila v grapo.

Po že splazeni grapi sva navzgor gonila na vse žive in mrtve, saj nama je konec dneva že dihal za ovratnik. 100 m nad razcepom (levo odcepi Osrednja grapa) nama je še prav dobro kazalo, zatem pa naju je pričakal nesplazeni vršni del, kjer nama gaženje do kolen ni šlo več prav hitro. Ko sva se pod naslednjo 'ožino' v napihanem snegu udrla do pasu in čez ter je šla palica brez problema v celoti v sneg, sva ustavila konje. Snežna odeja je sicer delovala stabilno, tudi preskus je bil zadovoljiv, a naju v nadaljevanje (vsaj 'pokuk' nad ožino) ni prepričala - tako je namesto naju odločila kar pozna ura in sva obrnila.

Do obrata (1750-1800 m) v grapi nisva našla nobenega strmega ali težjega dela (hodila sva brez derez in cepina), tako da so očitno vse težave zbrane višje, a preko ožine žal nisva videla. Smuka navzdol po grapi je bila še kar, mestoma so motile le poprhane skale, v strmi goščavi naju je mehko vodil pršič, spodaj je šlo med drevjem tudi še dovolj gladko, le zadnji kolovoz je bil tako revno zasnežen, da je bilo treba tacati tudi po kopnem. Se vidimo drugič!