S parkirišča Medvedjega dola (1140 m) sva razočarano zrla v več ali manj kopna severna pobočja Stola, posebno pogled na steno ob Osrednji grapi, kjer sva imela od zadnjič ogledano luštno smer, nama ni čisto nič ugajal. Tako sva dremavo obležala v avtu, dokler naju ni povleklo naravnost navzgor na Vajnež, kamor je tik desno nad parkiriščem proti grebenu vodilo dolgo melišče. Desni krak je obetal zasnežen izstop na greben in sva poskusila.

Za začetek sva 'premagala' 300 m ne tako neprijetnega grušča in nadaljevala naslednjih 300 m s pikanjem po prijetno trdem snegu. Na lepem se je skorja začela bolj ali manj grdo predirati, za nameček se je meglicam tudi uspelo pretolči čez greben Belščice, čeprav se je dolgo in glede na okolico tudi zelo uspešno upiral. Tik pod vršnimi razcepi naju je zagrnila gosta megla, tako da edine orientacijske zanke nisva mogla z gotovostjo rešiti. Na višini 1900- m sva dosegla glavni razcep (Širše/pravo nadaljevanje je desno navzgor!) in se oprijela taktike 'labirinta' ter nadaljevala naravnost navzgor do stene. Neuspešno sva tipala za prehodi (na 2000- m naju je ustavila poprhana plošča na izpostavljeni gredi), se vrnila pod steno in staknila gamsji prehod, ki naju je preko vmesnega žlebu pripeljal v pravo grapo. Grapa je izstopila direktno na glavni greben (2050- m), po katerem sva bila ob neprijetni vetrni in vlažni spremljavi hitro na vrhu. Smer je kot ustvarjena za smučarski spust z Vajneža s težavnostjo nekje na zgornji lestvici turnega smučanja - kot alternativa bolj poznane Dolge riže, tudi sneg se dalj časa obdrži.

Dolge riže prav tako nisva poznala in bi tudi bilo bolje, da bi s seznanjanjem še malo počakala. Sestop je bil kar dolga muka: zgoraj sva praskala po strmem grušču, nižje sva tolkla po predirajoči skorji, spodaj po goščavi in spet grušču, za koncu pa še po odsekoma idealno ledeni cesti. Saj, po ledu je šlo prav zabavno, za zelo priporočljivo tehniko se je izkazal 'ples', stabilnost štirih nog je večja in tudi ravnotežje je lažje loviti...