'Kekčev kompanjon' nama je namignil na potrjeno dobre razmere v Bogovski grapi med Šplevto in Pihavcem, a naju 600 m dolga ledna smer ni nič potegnila. Dodatno naju je vzpodbudil z natančnimi podatki (samo dva ledna skokca: 70°, 20 m in do 90°, 6 m) in sva bila takoj 'pečena' ter sva že dirkala po dva ledna vijaka. Svet okoli Pihavca in Šplevte namreč kar dobro poznava, tako da sva imela na rezervi tudi nekaj zanimivih alternativ (beri pobegov).

V Zadnjici je bilo parkirišče sumljivo polno avtomobilov in res je bil pri klopci (1550 m) večji zbor, kjer sva skoraj prejela svoji vstopni številki. Gneča nama niti malo ni dišala, še manj pa votlo donenje, ki je prihajalo iz grape. Skočila sva pogledat vstop in nejeverno uzrla ubogi sloj ledu nad žuborečim potočkom. Dejstvo, da so nekateri ravnokar zlezli čez, naju ni prav nič prepričalo v vstop, še nekaj jih je poleg naju mencalo v izteku, nekaj se jih je na vrvi divje preganjalo preko navpičnega ruševja na desni, vsaj eden se je čez goščavo zbasal na levi, kar nekaj jih je pa enostavno obrnilo.

S škrbine med Šplevto in Pihavcem Bogovska grapa pada v smeri JZ v razsežno Osojno krnico na Z strani Pihavca, kjer se smer obrne v SZ in se po ozkem žlebu skokoma izteče pod steno. Preko Osojne krnice poteka stara lovska pot, ki preči obsežno gmoto Pihavca od Luknje do Kriških podov, tako da je iz krnice 'tik' pod steno Šplevte možen lahak prehod do sveta pod Kriškimi podi in prav tja sva se nemudoma usmerila. Ni tako čudno, da sva edina poskusila tam, saj plezalci večinoma občudujejo le vertikalo, za 'šoder' pa ne marajo preveč in tako takih prehodov niti ne poznajo.

Levo od 'stene' sva za kratko nadaljevala navzgor v smeri Kriških podov in še pred prehodom v desno nepričakovano ugledala razgiban in dovolj debel ledni smrkelj, ki bi naju tudi pripeljal v krnico in sva ga sklenila poskusiti. Na pogled je deloval zaupanja vreden, morda celo malček težji od vstopnega ter prijazno valovit z vmesnimi strmimi (eno je bilo navpično) in položnimi mesti. Ravno prav za uvod in pripravo pred zgornjo svečo, sva pribila, kajti od spodaj se nama je zdel prav prijazen in kratek. Tako sva en ledni vijak za poskus navrtala že spodaj, drugega sem navrtal pod navpičnim mestom, višje me je pa kar malce stisnilo, saj se je nad mano namesto izstopa odprla od spodaj nevidna dimenzija in ledu kar ni hotelo biti konec, pa tudi položiti se ni imel namena. Sicer sem imel v 'strmem' ledu zelo dober občutek, saj je vse držalo kot pribito, tako led kot moje ostrice. Nadaljeval sem nekaj detajlov višje in v skalno razpoko zabil en klin, še višje vrgel zanko okoli pripravne 'svečke', še malo popikal in sem bil čez. Lednega skoka je bilo točno za 30 m vrvi, pričakovala sva pa vsaj polovico manj. Ker premoreva le dve ledni orodji, sva si jih (zamuuudno) izmenjala po vrvi, zatem je navzgor odpikala še Marijana - toliko časa sva čarala v najinem smrklju, da sva zgoraj v krnici ugledala le še dva 'božja romarja', za nama pa ni bilo nikjer nikogar več. Kot naročeno!

Proti vrhu krnice naju je grapa popeljala levo in na lepem sva stala pod ledno svečo ter si z zanimanjem ravno še ogledala plezanje zadnjega. To bova pa že zmogla, sva zabrundala, in že sem se zapodil v spodnji del ledišča. Pod navpično svečo sem še veselo komentiral in zavrtal, zatem sem utihnil, kajti prestop v vertikalo mi je ukradel vso pozornost, tudi občutek, da visim le na cepinih, je bil povsem nov in mi ni preveč ugajal. Prav tako sem spoznal dva načina napredovanja, lahkega (cepin le zatikaš za sledi predhodnikov) in težjega (zavihtiš ga po svoje, po možnosti tolikokrat, da si povsem zadovoljen z globino udarca in trdoto prijema). Lažji način me zaradi zgoraj opisanega neprijetnega občutka visenja v cepinih ni prepričal in sem mlatil po ledu toliko časa, da sem si bil povsem gotov. Nič čudnega, da sem poln adrenalina pozabil zavrtati še en vijak, po drugi strani je bil čisto zadnji poteg čez slap neproblematičen in za dodatno varovanje niti ni bilo potrebe. Na vrhu so bile roke za tako kratko svečo nekam presneto utrujene, Marijana je za mano uporabila prvo tehniko in je orodje elegantno le bolj zatikala v luknje.

V povprečju je Bogovska grapa zelo položna in razen obeh lednih delov nikjer ne doseže 45°. V lepem vremenu in pravih zimskih razmerah mora biti pa strašno luštna, žal je imela grapa v soboto presneto otoplitev za in oblake nad sabo. Na škrbini sva tako opustila misel na Pihavec, saj se nama v takem ni ljubilo, in sva raje skočila na Šplevto, kjer pozimi še nisva bila. Namesto grebena sva skočila nazaj v grapo in uporabila leve izstopne sledi ter višje po svoje lovila zasnežne prehode na vrh, a nama ni povsem uspelo, saj sva mestoma prav tako praskala. Sestop mimo zamrznjenega spodnjega kriškega očesca je ponudil prijetno lahkoten zaključek.

Zanimiva izkušnja! Z Luciferji se sicer ne misliva bosti, kakemu lednemu skoku se pa odsedaj tudi ne bova dala kar tako prestrašiti ;)