Kot nalašč je lenuhoma spet priskočil na pomoč Vršič, kjer naju je namesto mravljišča Mojstrovke pritegnila Kopiščarjeva na Prisank. Vstopno preganjanje po klinih je bilo kopno, zatem je šlo v utrjeni gazi prav lahkotno, izven sledi se je pa pod predirajočo skorjo mlelo tudi do rite. Do izpostavljene prečnice, ki vodi do 'zloglasnega' kamina, je bilo sledi vse manj, na njej so naju pa kot nalašč pričakale daleč najboljše razmere celotne smeri. Z užitkom sva odpikala pod kamin in se za številne kline potegnila čezenj. Višje so bile sledi povsem zamedene, nekaj časa sva z mukotrpnim mletjem moke še sledila originalni smeri, zatem sva levo čez rob prečila v solidno utrjeno grapo, ki pada izpod okna in zgoraj poskočila skozi šivankino modrino. Kopiščarjeva se nama kot zimska smer ni prav nič posebno dopadla, zimska Hanzova je bila za naju bistveno lepša in bolj zahtevna - prava pustolovščina.

Sam sem bil še povsem sesut od sobote (močno dehidriran) in sem s težavo zmogel po grebenu na vrh Prisojnika, sestop v utrujajočih snežnih razmerah prek južnega pobočja mi je bil pa tako odvečen, da sem praktično vse do prečnice odrital po zadnji plati. Na Vršiču sem bil kot sesuta vreča, Marijani se pa vse skupaj ni prav nič poznalo...